TV komentar / Keš, keš, keš

Zgodba je v bistvu zelo preprosta: zasebni zdravstveni centri poskušajo iz javnega zdravstva odpeljati še eno dejavnost – tokrat gre za maksilofacialno in oralno kirurgijo. In sicer tako, da najprej k sebi zvabijo zdravnike iz javnega zdravstva, ustvarijo krizo, nato pa se ponudijo kot rešitelji – če jim seveda država da koncesijo. In ker v javnem sistemu nastane dejanska kriza, je posel sklenjen. Gre za enega najbolj zavržnih načinov privatizacije javnega sistema, ki pa jo opazujemo že desetletja. Igra je vedno znova enako ogabna, vse seveda v imenu pacientov, ki smo totalno prestrašeni, da bomo ostali brez storitve, nato pa se oglasi najprej ena lobistična organizacija zasebnih zdravnikov (torej zdravniška zbornica ali Fides), vedno znova pa je tu še dobra duša, neki zasebni zdravnik, ki opisuje, v kako težki situaciji je oddelek v javnem zdravstvu, njega kolegi kličejo, bolniki ga kličejo, joj joj, vse bo šlo v maloro, bolniki bodo umirali na hodnikih, kolegi so pregoreli, ne zmorejo več – na koncu pa je zadeva sprivatizirana, denar preusmerjen, ni več čakalnih vrst, ker ko ti zdravniki lahko končno zadihajo, lahko tudi delajo, in pred nami je nov dokaz, kako se vse da, če je vse skupaj le sprivatizirano. In žepki polni.