Knjiga / David Ewing Duncan: Koledar

Esejistična študija o zgodovini merjenja časa.

Ko pogledamo na uro ali na koledar, se nam zdi čas nekaj tako samoumevnega, da o njem niti ni kaj misliti. A leta 46 pr. n.št. se je v Rimu zgodila velika revolucija. Diktator Julij Cezar je spremenil merjenje časa in ukazal, da po zadnjem dnevu novembru ni prišel prvi dan decembra, zakaj vmes sta morala preteči še dva nadomestna meseca. To je bilo najdaljše merjeno leto v zgodovini, saj je trajalo celih 445 dni. Zakaj? - Preprosto, meseci so začeli "lesti" v zimo in so postali neuporabni za kmetovalce. Vladarji so kajpak po sebi preimenovali mesece, Avgust si je izbral osmi mesec, a da bi ne bil krajši od Cezarjevega julija, so ga na račun februarja podaljšali za dan; Neron je april spremenil v neronius, ki pa se ni obdržal po njegovi smrti.

Tako sofisticiran odnos do časa pa je usahnil s padcem rimskega imperija. Ljudstva, ki niso znala brati, ki so bolj malo trgovala, zakaj skrbela so bolj vsak za svoj dom, pač niso potrebovala ne ur ne dni, zadoščal jim je pogled na ptice selivke, da so razpoznala obrat letnih časov. Drugače kot takrat v Evropi, je čas tekel na Bližnjem in Daljnem vzhodu. Bagdadski al-Rašid je poslal cesarju Karlu Velikemu, ki je bil sicer nepismen, kot darilo - uro. Merjenje dolžine leta, ki ga je l. 882 iznašel al Batami se od današnjega loči le za kratkih 22 sekund! Islamska vera, ki je zapovedovala pet molitev na dan, je s tem spodbujala razvoj merjenja časa. V srednjeveški Evropi je veliki prelom pomenil cerkveni zvon, ki je bil ure. Na začetku nenatančno, saj so ga uravnavali po peščenih in sončnih urah.

Še bolj nazaj - kako so stari šteli leta? Pri Muslimanih se začne čas "O" z Mohamedovo potjo, pri Rimljanih z nastankom Rima, Leta Gospodova pa seveda niso začeli šteti v letu Kristusove smrti, ampak so šele v 6. stoletju za nazaj določili izhodišče. A to je bilo to bolj dogmatsko vprašanje, tako da v Evropi še v 10. stoletju številni niso imeli pojma, kaj je to štetje Gospodovih let. Sočasno so živeli tako rimski kot krščanski merski načini.

V 13. stoletju je neki menih izračunal, da se je skozi čas v letu dni nabralo 9 dni preveč. To spoznanje in zahtevo, da se odstranijo toliko dni, je poslal v poslanici kar papežu. Mož je bil erudit Roger Bacon, njegov apel pa je čez nekaj stoletij po drugi poti in z drugimi teorijami prišel do papeža Gregorja, ki je ostal zapisan v zgodovini kot papež, ki je ljudem ukradel 10 dni življenja; celo bankirji so si pulili lase, kako naj za ta mesec obračunajo obresti.

Če je bilo merjenje časa nekoč spopad med časom in religijo, nam danes - ko je umerjen po nihajih atomov cezija - vlada atomski čas.

Zadovoljstvo - biti bralec te knjige.