kriminalka / Ken Catran: Pogovori z modrim

Za bralstvo, ki mu je Shakespearjev Rihard III. samo bežen znanec ali celo popoln n.n., do konca napeta (in presenetljivih zasukov polna) zgodba.

Ken Catran, novozelandski pisatelj (in tudi uspešen scenarist) svoje knjižne (pro)izvode naslavlja predvsem na najstniško populacijo: in slednje seveda velja tudi za pričujočo knjigo, kriminalko za mladino, kot jo je označila uradna kritika. Ampak, pozor! Pogovori z modrim še zdaleč ni primerno čtivo za celo/s/tno tako šteto najst-maso, temveč je namenjena izključno že skoraj dozorelim mladostnikom (ali formalno: starejšim mladoletnikom).

Zakaj je temu tako, četudi denimo niti en sam brutalen umor ni niti najmanj natančno, slikovito, doživeto opisan? Prvič, zgodba se pod kamuflažo zunanjih dogodkov (beri: množičnih umorov) dogaja predvsem v junakovi glavi (bogataška sirota, Mike Connors, je presukan fante, pri šestnajstih letih je, popolnoma legalno, s prodajo protivlomnih ključavnic, v svoj žep pospravil prvi milijon), skratka, gibljemo se v, tudi v zgodbi večkrat omenjem - fizično neoprijemljivem svetu ... In drugič: rdečo nit oziroma razrešitev, ali natančneje, razjasnitev zgodbe predstavljajo udarni citati iz Shakespearjevega Riharda III. (npr.: "Znam se smehljati in smehljaje klati."), kar pa je zopet občutno prezahteven miselni in duhovni zalogaj za mladež izpod šestnajst let.

Tudi knjiga, ki bo marsikoga napeljala na branje Shakespearja.