kratke zgodbe / Milan Franc - Hanžič: Feniksova pesem

Razpon zgodb: od ... in tako so preminevali rodovi ... do ... vsi mladi, vsi nemirni, kokakolni in bikinasti, mišičasti in prsate, dolgonoge, lepozobe ...

Skratka, pred nami je - "na prvi otip" - jeguljasto izmuzljivo delo: zdaj recimo strže pradavno pajčevino iz Baalovega svetosvetovladja; že trenutek za tem mimo zdrsijo oglasni panoji z velikanskimi plakati /Nina Ricci, Versace, L'Oreal .../; potem sledi stenogram "ob-kavičinega" klepeta med Pilatom, Jezusom in Satanom (samo kratek izsek iz slednjega: /Jezus: "Pričal sem za svojega Očeta z dejanji in vstajenjem." Satan: "Ni kaj dosti videti."/); takoj nato se znajdemo na žurki in piščevemu treščenju v dejstvo, da v MB obstajajo ljudje, ki jim je ime Horacij; in že je pred nami vrvohodec, ki na "predstavo" ni prišel zato, da bi ga občinstvo gledalo, ampak zato, da bi - sprevidelo /Nenadoma pa je iz visokega odra priletel na vrvi privezan kamen in zadel vrvohodca v sence ... iz ust se mu je pocedila kri./; - no, in navsezadnje, priča smo tudi razpletu burne družinske debate, ki se, na očetov "?", Ja kaj boš pa ti sploh potem delal, konča s sinovim "!-em", Bom že neki pisarniški kurac ...Ampak, kljub vsej našteti kolobociji dogajanja (beri: izmuzljivost), Hanžičevo pisanje izzveni kot ubrana celota. Le kako to oziroma zakaj? Odgovor: zaradi same strukture dela, ki gradi na povezavi s strukturo tarot kart. Še naslovi zgod(b): Pravičnost, Sfinga, Obešenec, Smrt, Norec, Krona, Palica ...

Večidel mrakobne, a poetično občuteno izpeljane zgodbe.