Roman / James Patterson: Samanthina pisma Jennifer

Vsebinsko nezahteven, vendar tankočutno napisan roman, "ujet v" ljubiteljskemu bralstvu prijazno knjižno obliko.

Prvič, amaterskemu bralstvu prijazna knjižna oblika: posamezna poglavja so, kar se tozvrstnospisateljske razvlečenosti zadeva, špartansko kratka - in kot taka tudi štejejo največ rekordnih - štiri strani; dalje, fond črk je občutno večji od pričakovanega, ustaljenega povprečja, zato "obvezna uporaba optičnih 'zaščitnih' sredstev", t.j. očal etc. pri večini konzumentov ne bo potrebna; in, nenazadnje, kar je bralstvu za njegov "zdravovid" zopet prijazno dejstvo, sam tekst se, razen srebrnih bleščic na naslovnici (hja, nadnaslov pričujoče zbirke je pač Srebrne niti), ne blesketa oziroma zažira v oči, saj je dobesedno človekoljub/n/o natisnjen na t.i. nenaoljenem papirju ...

Drugič, nezahtevna, tankočutno podana zgodba: glavni junakinji romana sta zvesti prijateljici, Jennifer in Samantha. In slednja na prvoomenjenko naslovi, poimenujmo to kar - "v enem kosu" - dobrih dvesto pisem ... Zakaj? Ali bolje: le kaj naši junakinji pravzaprav sploh povezuje? "Sam je bila moja najboljša prijateljica, še posebej zatem, ko mi je pri dvanajstih umrla mama," se med drugim zapiše Jennifer. Kaj pomembnega pa ji (nam) ima povedati babica Samantha potom omenjenih pisem? "Dokončaj z branjem pisem," pravi, "in potem se bova še pogovarjali. Samo zapomni si, niso le o meni - pisma so tudi o tebi, ljubica."

Preprosto zastavljeno, a še zdaleč ne ceneno čtivo.