Oriana Falacci: APOKALIPSA

Intervju slavne italijanske novinarke s samo seboj.

Avtorica nadaljuje svoj bes, ki je najbolj poznan iz knjige Bes in ponos (v sl: Učila, 2003). Tema je znova obtožba na bestialnosti, ki jih vršijo islamisti po svetu, in radialen pogled, da med njimi in nacisti ni razlike.

Tako, kot je nekoč jezila diktatorje, s katerimi je delala intervjuje - po vprašanju, če se boji smrti, jo je dal cesar Heile Selassie skupaj s fotografom vreči v vrt, kjer se je sprehajal hišni lev -, je danes ostra do zahodnjaških levičarjev. Lovih jih na nekonsistentnosti: medtem ko so nekoč stari levičarji prezirali bogastvo, sodobni brez zadrege ljubijo denar in se postavljajo s poslovni uspehi, tako da jih je krstila kar za "kaviarske levičarje". Njena moč je neposredno poznavanje zadnjih 40 let svetovne zgodovine, zato njene salve jeze ne učinkujejo kot prazna fora. Z nekaj pikrimi besedami npr. ošvrkne papeža Woytilo. Ko je bil namreč še krakovski škof, je v katoliškem mesečniku v nadaljevanjih objavil prevod njene knjige Pismo nikoli rojenemu otroku, a ko ga je opozorila na kršenje avtorskih pravic, ji je nonšalantno odpisal, da na Poljskem avtorske pravice ne obstajajo.

Njena apriorna nastrojenost do islamskih voditeljev je podkrepljena z njihovo dvoličnostjo - spoznanje, da je imel Jaser Arafat na zapuščinskem računu stotine milijonov dolarjev -, do islama nasploh pa z gledišča splošno civilizacijskih načel, ki jih islam zavrača; denimo primer ko zaradi verskih zadržkov ne rešijo utapljajočih z ladje.

Njeno jezo tokrat opravičuje še dodatno spoznanje, da ima raka v visokem stadiju, vendar pa zato sam tekst ne zapade bolestnemu slogu. Še več, postavi se na mejno področje, ko hkrati na osebni ravni sprejema homoseksualce - nekemu paru celo leto nudi svojo hišo -, nasprotuje pa priznanju homoseksualnih porok kot simboličnega akta. Pri čemer brani razvpitega nesojenega evropskega komisarja Buttiglioneja, da ima kot katolik pač pravico izjaviti, da je homoseksualnost zanj greh.

Še ena šokantna knjiga, ki jo velja prebrati, četudi se z njo ne strinjate.