Allan in Barbara Pease: Zakaj moški lažejo in ženske jočejo

Uspešnica, ki obeta skrivne resnice o življenju v dvoje.

Pisana je tako, da vseskozi bombardira: dobrih 300 strani in skoraj 300 poglavij. Skoraj vsak stavek ima težo sam zase, tako da bralec v eni knjigi prebere 300 knjig. Izvrstno za tistega, ki ima v rokah prvo knjigo tega žanra, in utrujajoče za onega, ki jih je vsaj nekaj že prebral.

A vendar, delo zna biti celo zabavno, ko ponuja rešitve konfliktov čustvenega izsiljevanja ali prdenja v dvoje. Osnovno izhodišče avtorjev pa je spoznanje, da obstajata moški in ženski jezik. Medtem ko se zdi človeku samoumevno, da se bo naučil francoščine, če se preseli v Francijo, pa je daleč od samoumevnosti, da bo v zakonu moški naštudiral ženski, ženska pa moški jezik. Teza je sicer diskutabilna, dejstvo pa je, da vsaka dvojica vedno gleda na svet skozi dva para oči.

Pisca podajata nazoren zgled razlike med ženskim sitnarjenjem in moškim kritiziranjem. Moški denimo vidi sebe kot razumnega, ki s pripombami hoče racionalno podučiti stvari, njo pa kot tečnobo, ki vseskozi sitnari zaradi razmetanih nogavic in mokrih brisač. Ženska pa ... Osrednji del knjige je zgodba o ženskem točkovanju, ko ona iz dneva v dan s točkami meri njegovo uspešnost, pri čemer on sploh ne pozna pravil točkovanja, tako da v situaciji, ko je števec 30:1 (njenih dobrih del versus njegovih), on sploh ne ve, da bo ona naslednji hip eksplodirala.

Za tako eksploatirani žanr razmeroma zanimivo.