Jak Koprivc: Generalov let

Spomini generala Ivana Dolničarja, izvabljeni z vprašanji Jaka Koprivca.

Besedilo, ki veliko obeta. V na pol pozabljene čase nas vodi partizanski komandant in komisar, udeleženec pohoda Štirinajste divizije, po vojni pa pomočnik obrambnega ministra, član predsedstva ZKJ, Titov sekretar za ljudsko obrambo, sekretar Predsedstva SFRJ (79-82), predsednik Zveze borcev NOB. Mož, ki je veliko videl in še več vedel. Torej?

Kar obsežni knjigi (288 s.) uspe, je, da ne pove skorajda nič. Pač, zelo natančno ponovi splošni partijski pogled na zgodovino, namesto osebnih izkušenj pa običajno kraljujejo vrednostne sodbe. Še tam, kjer spregovori o neposredni izkušnji, obstane po prvem koraku.

Vzemimo državni obisk v Bejrutu, kjer navrže, da so palestinski borci zahtevali čim več orožja in v najkrajšem času. Izjemna tema, a nobene razlage, kdo je potem o tem odločil: on sam, vlada, Tito?, še manj o količini in vsebini pošiljke. Ali primer ruske invazije na Češko, ki je najprej ohladila odnose s Sovjetsko zvezo, a le nekaj let zatem spet YU na veliko kupuje orožje pri sovjetih. Kdo so bili ti, ki so lahko določili, kje bo država kupovala orožje? To je 30 let kasneje za generala še vedno tabu. Ali zadnji meseci predsednika Tita, kjer od človeka, ki je organizacijsko vodil tedanji državni vrh, ne izvemo podrobnosti, kako je deloval prvi krog okoli Tita, kakšen je bil ključ izbire, kdo sme predsednika obiskati v bolniški postelji, komu je Tito sporočal svoje "nebolniške" želje in zahteve.

Sem ter tja avtor uide partijskemu nadjazu in pove stavek o kasnejših antagonistih; tako ilustrira despotske poteze admirala Mamule s podatkom, da je nekoč Krško obiskal z nenavadno velikim spremstvom, v katerem je bil celo vojaški rešilni avto.

Škoda, da spomini starega partizana in komunista ne tečejo kot pristne pripovedi, ampak nastajajo skozi globoko skrb, da bi o spominih ne povedal kaj takega, kar škoduje ugledu tovariša Tita in stare partijske oblasti.