Med modernimi anglo-ameriškimi pisatelji, ki osebno maltene vsi po vrsti veljajo za mrkobne pizde, se zdi Nick Hornby eden tistih, s katerimi bi šel človek najraje na pir. Kar je njegova tekoča in topla, a z ravno pravo mero ciničnega relizma uravnotežena proza v Fever Pitchu storila za mentaliteto kompulzivnega nogometnega fanatika, stori zdaj v A Long Way Down za psiho človeka, ki ga od samomora loči en sam korak.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Med modernimi anglo-ameriškimi pisatelji, ki osebno maltene vsi po vrsti veljajo za mrkobne pizde, se zdi Nick Hornby eden tistih, s katerimi bi šel človek najraje na pir. Kar je njegova tekoča in topla, a z ravno pravo mero ciničnega relizma uravnotežena proza v Fever Pitchu storila za mentaliteto kompulzivnega nogometnega fanatika, stori zdaj v A Long Way Down za psiho človeka, ki ga od samomora loči en sam korak.
V tem kontekstu seveda ni težko razbrati, na kaj točno se nanaša naslov. Čeprav se utegne zgodbovna zasnova zdeti mučno prisiljena (kar štirje različni samomorilci se na silvestrovo srečajo na strehi visoke zgradbe), pa se roman ves čas trudi pobegniti tovrstnim telenovelarskim omejitvam in, če nič drugega, postreže s štirimi všečnimi in še kar kredibilnimi psihološkimi profili. Union ali laško, Nick?
+ + + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.