Intervju / »To, kar počne politika s šolskim sistemom, je izredno škodljivo«

Ko so v začetku septembra objavili rezultate mednarodne raziskave PISA, ki so pokazali, da je znanje slovenskih 15-letnikov pri bralni, matematični in naravoslovni pismenosti znova upadlo, se je minister za izobraževanje Borut Rončević odločil za velik rez. Napovedal je ponovno uvedbo osemletke in prenovo učnih načrtov, govoril je o večji zahtevnosti šole in pomenu učiteljeve avtonomije. Za slabe rezultate pa je hkrati okrivil »pedagoški establišment«: strokovnjake, raziskovalce in vse, ki se ukvarjajo s šolskim sistemom. Da ti niso vodili šolske politike, ga ni zmotilo. Rončevićeva, recimo jima kar grobost in nastopaštvo, sta spodbudila proteste in peticije. Ena izmed njih je nastala v Mariboru, oblikovalo jo je šest učiteljic, podpisnikov pa je skoraj 6000, od tega jih je dobrih 2500 zaposlenih na področju vzgoje in zaposlovanja. Med soavtoricami je tudi Barbara Bedenik, gimnazijska učiteljica sociologije.

Nenavadno se zdi, da ste se učiteljice organizirale in pripravile peticijo zoper ministrstvo za izobraževanje. Kako je to potekalo?

Prvi osnutek je nastal v kabinetu, iz krajših osebnih družbeno-kritičnih zapisov, dopisovanj in pogovorov. Sprva smo razmišljale o vplivu pesimističnega javnega poročanja na mlade, nato o problematični javni komunikaciji predstavnikov oblasti, nazadnje pa se je nabralo toliko dogodkov v našem šolskem prostoru, da smo se osredotočile na to. Ideja je rastla in skupaj smo jo razvijale, pobudnic nas je šest. Da je iz zaskrbljenega pisma nastal poziv, je bilo besedilo stokrat prebrano, dopolnjeno, preverjeno in popravljeno. Zakaj je nastalo? Učitelji smo dolžni spremljati dogajanje doma in po svetu. To, kar se v zadnjih letih dogaja, zbuja skrb. Sovražna javna retorika in nesprejemljiva komunikacija v političnem prostoru se normalizirata. Del osnovne učiteljeve »higiene« je, da v razred ne prihaja z zagrenjenim pogledom na svet. Dijaki se soočajo s tesnobo, tudi zato čutim odgovornost, kako jim razlagam družbo. Ko so se razmere na domačem političnem področju zaostrile in smo ostali brez besed, nato pa so s šolsko reformo prišle do učilnic, je zrasel trenutek za poziv. Lahko sem torej Barbara, ki obnemi, lahko sem državljanka, ki ob večerih daje svet »na off«. Vendar ali sem lahko učiteljica, ki avtonomno in suvereno poučuje in sprejema, kar se s šolstvom dogaja, ne da bi se odzvala, ko opazi, da stvari ne gredo v pravo smer? Pobudnice verjamemo, da ne. Učitelji moramo zagovarjati obče človeške vrednote, strokovno smo zavezani učnim načrtom. To je naše poslanstvo.