Leopold Von Sacher-Masoch: Platonova ljubezen

Grof Henrik, ves mlad, bukoličen in poduhovljen, v častniških vrstah služi vojaščino v galicijskem mestu Lembergu, današnjem Lvovu, in v bujno mačističnem okolju seže po Platonovem Simpoziju, filozofsko literarnem zapisu, ki cvetočega oficirja globoko zaznamuje, saj mu na srebrnem pladnju servira vse odgovore - ali bolje, izgovore - za utrjevanje vere v superiornost spiritualnega nad senzualnim. Svobodna interpretacija iskrice "Lepoto, ki se drži duše, moramo imeti za dragocenejšo od telesne" (Sacher-Masoch jo uporabi za moto pričujočega romančka v pismih) Henrika tako preokupira, da se začne med dopisovanjem z materjo, grofico Tarnow, podpisovati kot Platon, čeprav bi mu bolj priličil podpis mladi Werther.

Henrikovemu trpljenju poslej ni videti konca, najbolj intenzivno pa se stopnjuje v ženski bližini, kajti Henrik v ženskah vidi nekaj sovražnega, ki mu "s svojim čutnim bitjem stoji tuje naproti kot neživa narava". Scela se poistoveti z antično premiso, da sta bila moški in ženska nekoč eno bitje, nato razpolovljeno, zdaj pa vsak išče svojo polovico, in da je tudi on takšna uboga polovica, ki išče - duhovno ljubezen. Toda ko mu lepa, bogata, pametna in razgledana grofica Nadežda nedvoumno dvori, češ, pa me duhovno ljubite, ji Henrik odvrne: "Mislim, da bi vas lahko ljubil, če ne bi bili ženska."

Henrik je pač tragični junak svojega časa oziroma patetična žrtev viktorijanskega obdobja, ki poskuša svojo že po definiciji politično nekorektno ljubezen do moških sam pri sebi legitimirati tako z vzvišenim deerotiziranjem genitalnega akta kot s politično korektnim diskriminiranjem ženske, ki v patriarhalnem ustroju krščanske civilizacije itak igra tradicionalno vlogo grešnega kozla, viktorijanska represivna morala pa jo je še dodatno stigmatizirala kot histerično in frigidno.

Ker Henrik v tej vlogi žrtve preveč uživa, kmalu sledi kazen. Med duhovnim občevanjem z lepim in skrivnostnim Anatolom ga prvič v življenju zajame "tista naravna sila, ki se ji nobeno živo bitje ne more za vselej čisto izogniti" in ko je pripravljen skočiti med rjuhe, se mu zgodi Igra solz. Z malenkostno razliko: aktivist Irske republikanske armade v Jordanovem filmu spozna, da ima njegova ljubezen tiča, Henrik pa, da ga njegova nima. In hej, če v Henrikovih epistolah za hec duhovno zamenjate s čutnim, dobite ready made scenarij, ki bi lahko v produkciji Privata ali Marca Dorcela postal visokostilizirani gejevski pornič za tiste, ki gejevskih porničev načeloma ne gledajo. Takratni kritiki so Platonovo ljubezen skupaj z Venero v krznu, ki je v seksualni psihopatologiji Richarda von Krafft-Ebinga botrovala neologizmu mazohizem, soglasno raztrgali.

Razumljivo, Sacher-Masoch je pač klasik, ki mu desnosučne demokracije s slovensko pomladjo na čelu trajno višajo ceno. Urgentno branje s še urgentnejšo spremno besedo prevajalke Uršule Cetinski.

+ + + + +