Hannah Arendt: Med preteklostjo in prihodnostjo: Šest vaj v političnem mišljenju

Varnosti bo treba dati prednost pred svobodo. To je mantra novega sveta, ki se razlega že vse tja od 11. septembra. Najprej jo je začel goniti Bush. Potem so sledili še drugi. In zdaj to mantro sprejema ves svet. Varnost je pred svobodo. Ergo: svoboda je reducirana na varnost. Srhljivo, boste rekli. Nezaslišano. Nepojmljivo. Totalitarno. To je nateg! Zarota! Zdaj se pa ustavite in pomislite: se vam ne zdi čudno, da je svet to veliko mantro - svoboda pred varnostjo! - tako zlahka kupil in požrl? Kot da to počne vsak dan. Kot da ni to nič novega. In iskreno rečeno, to dejansko ni nič novega. Če se hočete prepričati še na lastne oči, potem preberite knjigo Med preteklostjo in prihodnostjo, ki jo je Hannah Arendt objavila pred mnogimi, davnimi, tako rekoč petdesetimi leti in ki vključuje Šest vaj v političnem mišljenju, med drugim tudi vajo o političnem razmišljanju o svobodi.

"Ni nam treba seči dlje kot do političnih mislecev 17. in 18. stoletja, ki so večinoma preprosto enačili politično svobodo z varnostjo. Najvišji cilj politike, 'smoter vladanja', je bilo zagotavljanje varnosti; varnost je bila tista, ki je svobodo omogočala, beseda 'svoboda' pa je označevala kvintesenco dejavnosti, ki so se dogajale zunaj političnega področja." Tako je bilo pri Hobbesu. In tako je bilo pri Spinozi. Celo Montesquieu, veliki politični sekularist, je "politično svobodo občasno še vedno enačil z varnostjo". In tudi kasneje, v 19. in 20. stoletju, ko so vlado pojmovali kot pooblaščenega zaščitnika življenjskega procesa in interesov družbe in njenih posameznikov, je "varnost ostala odločilni kriterij". Toda hej, pojem svobode je že od začetka problematičen. Iz preprostega razloga: ker je bil vedno povezan s politiko. Ker je bil političnega izvora. In ker je bila svoboda v antiki politični pojem, so jo filozofi ignorirali. "Šele ko so zgodnji kristjani, še posebej Pavel, odkrili vrsto svobode, ki ni bila povezana s politiko, je lahko pojem svobode vstopil v zgodovino filozofije." In kakšna je bila ta svoboda, ki je vstopila v zgodovino filozofije? To je bila svoboda, ki so jo enačili s svobodno voljo, z zmožnostjo volje, s hotenjem, z notranjim bojem človeka s samim sabo. Zdaj je bila svoboda filozofsko sprejemljiva, toda ironično - šele ko je postala filozofsko sprejemljiva, je pokazala vse svoje paradokse.

Drži, volja, ki je vsiljena od zunaj, nima nobene zveze s svobodo. Prava volja je svobodna, torej tista volja, ki je "izkušena v popolni samoti" in ki prihaja iz človeka, iz njegovega strašnega, smrtonosnega boja s samim sabo, iz "občevanja med menoj in mano", heh, iz "notranjosti moje hiše", iz "izbice srca", kot bi rekel Avguštin. A tudi to, svobodna volja, je prisila, represija - nekaj, kar sam vsiljujem sebi. Je lahko ta volja znak svobode? Je lahko svoboda, v katero silim samega sebe, znak moje svobode? Nič, ko boste prebrali to knjigo, boste lažje razumeli, zakaj so bila obdobja svobode v zgodovini človeštva vedno tako kratka.

+ + + + +