Aldous Huxley: Mirovništvo in filozofija

"Naj se zdi vojna še tako 'pravična', se ne more bojevati brez pooblastila za strašne krivice; strašnih krivic ne more zakriviti, ne da bi se razvnela jeza in sovraštvo tistih, ki so doživeli strašne krivice, ali pa so jih doživeli njihovi prijatelji ali potomci; in jeza ter sovraštvo se ne pomirita drugače kot z maščevanjem." To je izjemno lucidna razlaga trenutne globalne vojne proti terorizmu, najbolj zlagane vojne v zgodovini, v kateri bi samooklicani 'pravični' z bombami in nasiljem radi uničili tiste 'zlobne' in njihovo nasilje.

Vendar citiranih vrstic Aldous Huxley ni napisal pred sedmimi meseci, temveč pred 70 leti v sklopu širokih razprav znotraj britanske nevladne organizacije PEACE PLEDGE UNION, ustanovljene leta 1933. Huxleyjevi eseji, zbrani v knjigi Mirovništvo in filozofija, ponujajo izjemen vpogled v DNK-strukturo vojn in vojaškega razmišljanja (to temelji na vsiljevanju domoljubja in kolektivnega občutka večne ogroženosti), ki se konstantno reproducira, in so s tega vidika danes izjemno aktualni ter vsekakor pomembni. Huxley tudi pravilno ugotavlja, da bolj ko je svet med seboj povezan, bolj je razdeljen, saj se sredstva za transport in komunikacije zlorabljajo v vojaške namene, ti pa se udejanjajo na vse odročnejših koncih sveta.

Odločno se spoprime s kritiki mirovništva: "Mirovnika presojajo kot zmuzneta, ki išče svojo varnost v zaledju vojakov, marincev in pilotov, ki jim noče pomagati. Dejansko pa je njegova najbolj iskrena želja, da bi se znebil vojakov, marincev in pilotov in vsega njihovega uničevalnega ustroja; kajti mirovnik ve, da varnost zaradi njihove navzočnosti kratko malo ni dosegljiva." Ob tem navaja primer Velike Britanije, ki je z oboroževanjem z napadalnim orožjem privabljala enake odzive Nemčije itd. Danes to vidimo na globalni ravni. Ali so Združene države varne, ker so svetovna vojaška velesila? O tem bi lahko kaj povedali mnogi: recimo Al Kaida, ki načrtuje nove napade na ozemlje ZDA. Ali pa Kitajska, Rusija, Iran in še mnogi, ki se pravkar oborožujejo.

Z enako odločnostjo in lucidnostjo razloži slabosti diplomatske politike, kot so sankcije in t. i. mednarodne mirovne enote, pri čemer se malokdo sploh zaveda, da gre pri obeh za vojaška sredstva. Od sredstev, je prepričan Huxley, pa je odvisen končni cilj. Da bi dosegli mir, bi morali kot družba negovati zaupanje, spoštovanje in medsebojno pomoč, namesto da trošimo milijarde za orožje. Ne gre za utopijo, naštete vrline so prav tako nalezljive kot sovraštvo in zlo.

+ + + +