Zgodovina branja

Esejistična študija, ki poskuša prikazati vse, kar se je vedelo o bralcih in branju.

Zastavljena je omnibralno, saj ne privilegira ne lepe umetnosti ne filozofije, ki navadno veljata za bralna prototipa, in še toliko manj želje po spoznanju, ki naj bi bila izvorni motiv poseganja po knjigah. Pisana je shematsko: brez moči avtorskega sloga, ki bi mu uspelo materijo sintetizirati kot magični objekt. Toda prav ta eklektičnost se v samem branju pokaže kot uspešna metoda, ki navduši s širino in z intrigantnostjo. Manguel se namreč ne ustavlja le pri idejah in vsebinah, zakaj v ospredje postavlja samo formo.

Najsi bo materialna kot pri zgodnjih mezopotamskih tablicah, ki jih izmeri v širini slabih osmih centimetrov, kar je ravno prav za v dlan. S tem postavi že na začetek bralne civilizacije različne moduse branja: od vsakodnevnega do svečanega, ki ga z orjaškim formatom utelešajo državni zakoniki.

Najsi bo idejna kot na Kubi sredi devetnajstega stoletja, ko so si nepismeni delavci v tobačnih tovarnah družno najeli poklicnega bralca, da jim je krajšal delovne ure s prebiranjem svetovnih romanopiscev. Toda branje je prineslo še nepredvidljiv učinek: široko razgledanost in samozavedanje, ki je formiralo močno delavsko gibanje, tega pa je potem oblast zadušila s prepovedjo branja po fabrikah!

Najsi bo tehnična pogruntavščina s konca 15. stoletja v obliki krožnega kolesa za branje ali skrivni stolček, pod katerega so protestanti skrivali prepovedano čtivo.

Najsi bo oblika glasnega branja, ki je delovalo kot javni cenzor, in za njim oblika tihega branja, ki je prineslo svobodo izbire in pohod individualizma.

Najsi bo ekstravaganca perzijskega vezirja Ismaila, ki je lapidarni latinski izrek omnia mea mecum porto vzel dobesedno: na vsako potovanje je zmeraj vzel s seboj vse svoje knjige; 117.000 knjig, ki mu jih je nosila karavana s štiristo kamelami!

Seveda pa zaradi forme ne umanjkajo vsebine, v knjigi so navedeni vsi, ki kaj štejejo. Od Rolanda Barthesa do Itala Calvina in Henryja Millerja z njegovimi idejami bralnih zadovoljstev. Od Kalimaha, velikega klasifikatorja Aleksandrijske knjižnice, do Voltairovega pamfleta o nezaslišani nevarnosti branja in od katoliškega Indeksa librorum prohibitorum do njegovih protestantskih, viktorijanskih in diktatorskih dvojčkov. Od popularnega drobnega molitvenika iz srednjega veka do žepnic sodobnega veka. Od smaragda, ki je slabovidnim Rimljanom pomagal kot bralna očala, do anonimnih babic, ki vnučkom prebirajo pravljice.

V enem stavku: šest tisoč let razmerij med bralcem in knjigo.

+ + + + +