Andrej Detela: Sanje v vzhodni sobi

V Sanjah v vzhodni sobi so zbrani Detelovi dnevniki z desetih potovanjih po Japonski, Indiji in Avstraliji, nastajali so sproti kot elektronska pisma, zaradi pogosto slabih razmer za pisanje in naglice, ki je bila posledica tega, so včasih dopisani komentarji, ki osvetlijo situacije z razširjenim, kasnejšim razumevanjem. Ne glede na namen potovanja, Detela je izumitelj in znanstvenik, fizik, tako so izgovori za potovanje enkrat poklicni, drugič pretežno vandrovski, pa je naravnanost zapisov predvsem refleksija drugačnih kultur in njihovih temeljev skozi prepoznavno optiko, ki je sinteza vzhodne religiozne tradicije, daoizma in budizma, pregnetene s spoznanji kvantne fizike in ekologije; zapisovalec se postavlja na presečišče različnih teorij in praks, pri tem pa poskuša čim bolj balansirati in premisliti anomalije, ki jih proizvaja prevelika ujetost v vsakega od sistemov, znanost mehča in nadgrajuje z duhovnostjo in intuitivnim zrenjem (v Praznino), nekako v stilu Fritjofa Capre ali Deepaka Chopre, okostenelost religioznih praks, njihovo potuho nekreativnosti pa z medsebojnim presvetljevanjem, tudi s krščanskim aktivizmom, zavzetostjo.

Moti ga forma, imitacija, zahodnjaki, ki se valjajo v senci psevdogurujev, vzhodnjaki, ki so padli na potrošnjo in razprodali tradicijo. Opazen je razvoj Detelove zavesti; od iniciacijskega potovanja v Indijo v ranih osemdesetih do zadnjega lanskega sledimo postopnemu osredotočanju s popotniških težav z vrvežem in bivalnimi razmerami na bistvene razvojne zagate, kljub temu pa ostaja naperjenost ista - premislek lastnih predstav ob trku z drugačnimi. Rezultat je ekološki, holistični pogled na realnost in njene deformacije.

Ta pisava je kritična in včasih divje odklonilna, kar se razmahne predvsem tam, kjer je globalizacijska talina z instantnimi bivalnimi rešitvami pogubna tako za osveščenost lokalcev kot tistih, ki se pridejo adrenalinsko zadevat in eksploatirat naravne in kulturne danosti.

Detela je pozoren opazovalec notranjih in zunanjih manifestacij praznine, ki nesramežljivo prizna svoje dvome, ranljivost in zdrse, pa tudi, kadar ga premetenci vržejo na ceneno finto. Značilna je nekakšna budistična nedogmatičnost in čuječnost, kibernetična okoljska občutljivost, zraven vedno razmišlja o uravnoteženju vsakega principa z njegovim nasprotjem in ves čas poskuša odpirati možnosti za prihodnost. Rezultat je očarljiva zbirka fragmentov, ki se jim včasih sicer poznata njihov sprotni nastanek in manjša formalna izbrušenost kot pri nekaterih tovariših iz potopisne zbirke (ti zvečine sodijo med svetovne literarne klasike), vsekakor pa gre za iskreno, navdihnjeno in provokativno čtivo, ki je dobro izhodišče za temeljit premislek o minimalnih bivanjskih razmerah, optimalni hitrosti in smereh razvoja.

+ + + +