SPUNK: Det eneste jeg vet er at det ikke er en stovsuger

(CD, Rune grammofonr/ECM 2000; distribucija in prodaja Statera)

Nimamo pojma, kaj pomeni naslov, lahko pa slutimo po angleškem prevodu in mu tiho pritrjujemo: "Edino, o čemer sem prepričana, je, da ni sesalec." Gospodinjski aparat, da ne bo pomot. Vemo-slišimo, da skupina norveških muzičistk iz kar najrazličnejših krogov, formacijskih razdobij, scen, skupaj žmohtno svobodno improvizira, dela in sklada godbo. Končno nekaj improvizirane godbe iz Skandinavije, ki ni garbarekovski, kristansenovski špil, vsem lepim rečem, ki sta jih nakazana ponudila. Spunk je kvartet, v katerem od leta 1995 igrajo Kristin Andersen (trobenta), Maja Solveig Kjelstrup Ratkje (glas), Hild Sofie Tafjord (rog) in Lene Grenager (čelo). Prihajajo iz rocka, klasične muzike, jazza, kantrija. A tu se stvari povsem spremenijo. Mlade muzikantke delujejo ubrano kot skupina, igrajo, se poslušajo, "zaružijo", miloglasno felš odpojejo, komično "zahisterizirajo" in lok improvizacije spet peljejo v bolj meditativen melodijski tek, malo rabijo elektronske pripomočke in z občutkom dramatizirajo. Včasih prav kabarejsko, drugič resnobno do konca. Prikupna norost, ki jo razkriva mala norveška založba osupljivo sodobne godbe, je prepričala imperatorja Eicherja, da se sveže, delikatno muziciranje zasliši še kje drugod. Spunk po blagozvočnih izpadih in šumeče pronicljivosti kar vabi h kakšnemu koncertu. Po slišanem domnevamo, da so atraktivna in silno zabavna reč. A ne za vsakdanje kvadratasto durmolovsko ušesce.

* * * * 1/2