Plošča / Joan osbourne: Righteous Love
(CD, Interscope Records 2000, uvoznik: Multimedia d.o.o.)
JA
MLADINA, št. 42, 17. 10. 2000
Relish je bila resnična poslastica, ki smo jo lahko reliširali do zadnjega bita, zdaj pa očiten problem drugega albuma. Res je, pričakovanja so mnogo večja in plošček ne more biti deležen normalne, povsem nepristranske obravnave, saj ga človek vseskozi povsem hote primerja z imenitnim prvencem. Kaj, Joan, kje je zdaj bridka in popolna One of Us, kje je srh vzbujajoča St. Theresa? Pička ti materina, kje je Lumina? Na Righteous Love je povsem nemogoče izpostaviti en sam presežek, pravzaprav gre za zaporedje povsem korektnih in solidnih Right Hand Manov. Kar ni šleht, tale prsata kravžlolaska je namreč sijajna, kadar je treba lagani blues približati poslušalcu, ki tovrstne godbe ne mara kaj preveč, vendar vseeno. Enajst simpatičnih in vsaj kar se tiče melodije optimističnih komadov, za katere se zdi, kot da bi za vsaj polovico glasbeno podlago skupaj spravil kasnejši Chris Rea. V resnici album, o katerem ne moremo reči ene same zares slabe stvari, vendar tudi bistveno bistveno manj dobrih, kot smo pričakovali, da jih bomo lahko.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
JA
MLADINA, št. 42, 17. 10. 2000
Relish je bila resnična poslastica, ki smo jo lahko reliširali do zadnjega bita, zdaj pa očiten problem drugega albuma. Res je, pričakovanja so mnogo večja in plošček ne more biti deležen normalne, povsem nepristranske obravnave, saj ga človek vseskozi povsem hote primerja z imenitnim prvencem. Kaj, Joan, kje je zdaj bridka in popolna One of Us, kje je srh vzbujajoča St. Theresa? Pička ti materina, kje je Lumina? Na Righteous Love je povsem nemogoče izpostaviti en sam presežek, pravzaprav gre za zaporedje povsem korektnih in solidnih Right Hand Manov. Kar ni šleht, tale prsata kravžlolaska je namreč sijajna, kadar je treba lagani blues približati poslušalcu, ki tovrstne godbe ne mara kaj preveč, vendar vseeno. Enajst simpatičnih in vsaj kar se tiče melodije optimističnih komadov, za katere se zdi, kot da bi za vsaj polovico glasbeno podlago skupaj spravil kasnejši Chris Rea. V resnici album, o katerem ne moremo reči ene same zares slabe stvari, vendar tudi bistveno bistveno manj dobrih, kot smo pričakovali, da jih bomo lahko.
* * * 1/5