Plošča / Madonna: CONFESSIONS II

+ + +

Po različnih neuspelih metamorfozah – od latino zvokov do poskusov v trapu – je kraljica popa ponovno v središču jet seta. No, Madonna v resnici nikdar ni spolzela iz kolektivne zavesti. Včasih spretno, drugič na silo je ohranjala aktualnost svoje znamke. Navsezadnje je bila njena kariera šablona za številne naslednice, od različnih er Taylor Swift prek aktualne plošče FKA Twigs, ki jo je navdihnila Madonnina klasika Ray Of Light (1998), do Sabrine Carpenter, ki tudi gostuje v najmočnejšem singlu frišnega albuma. CONFESSIONS II, plod nostalgije in preračunljivosti, mediji in feni te dni slavijo kot njeno najboljšo izdajo od zadnje uspešnice Confessions on a Dance Floor (2005), ki je bila tudi glavna konceptualna in trženjska referenca. Logika filmskih sequelov se zrcali v svetu glasbe! Ljudje se skratka veselijo nove Madonne, ker so končno spet dobili staro Madonno.

Kot na predhodniku, tudi zasnovanem kot didžejski miks, je na producentski stolček spet sedel Stuart Price, zato se skladbe pričakovano gibljejo znotraj plesnih estetik s preloma tisočletja, predvsem progressive in deep housa, nu disca in stadionskega trancea. Za ščepec je tudi UK garagea in triphopa, v skladbi Bizzare z Martinom Garrixom pa celo odtenki EDM-a. Premišljeno sosledje ustvari poslušalsko doživetje, ki vodi od poltene vročice noči do bolj spokojnih afteraških trenutkov v končnici. Album, čeprav predolg, lepo teče – z nabreklo seksapilnostjo te hitro omreži. Toda z vidika avtorske potence je bolj sprejemljiv približek predhodnika kot njegova navdihujoča nadgradnja. CONFESSIONS II pač ni bodoča klasika. Ima pa potencial, da zbudi pozornost »spečih fenov«, ki se že od hitov Hung Up in Sorry sprašujejo, kaj zadnje čase počne gospa Ciccone.

Ker gre za izpovedi, imajo skladbe tudi osebno noto, med drugim reference na njene evergreene. Danceteria ponazarja njene izkušnje v newyorških klubih, Fragile pa odnos s pokojnim bratom. A vendar prevladuje lirična generičnost. Kot celota album pušča vtis še ene stereotipne ode clubbingu, plesnim žanrom, hedonističnemu ekscesu in t elesni svobodi. » Ljudje mislijo, da je plesna glasba površinska, vendar se zelo motijo,« poje v komadu One Step Away, a le zato, da potem postreže z zguljenimi motivi in fantastičnimi prizori s plesišč, ki delujejo kot nekakšne karikature etosa in erosa, ki naj bi bila esenca klubske kulture. Njeno obsesivno čaščenje kulta mladosti tudi precej spominja na film Substanca (2024). Škoda, da ni šla korak ali dva dlje in v še bolj avtobiografsko razgaljujočem, zrelem, iskrenem slogu predstavila svojih pol stoletja doživetij v diskotekah.