Plošča / Ruben Gonzalez: Chanchullo
(CD, World Circuit 2000; distribucija Nika/Svet glasbe)
IV
MLADINA, št. 44, 30. 10. 2000
Gospod Gonzalez zna pogladiti tipke. Zapojejo in se zmedijo s sladkimi glasovi, svetlo predirno trompeto, umaknejo rezkemu zvenu strun kitare tres ali pa v pregibanju viže prestavijo že tako žmohtno poliritmijo baterije. To je ena plat medalje. Zaradi tega je Ruben Gonzalez v že obsceni kampanji Cooderja, Londončanov in drugih prišlekov v Havano z Wendersom vred - le kam bi, če ne v zlate čase, ki nikdar niso bili zlati, ne zdaj, ne pred tridesetimi, ne pred sedemdesetimi leti - marsikateremu oboževalcu zlezel pod kožo. Druga plat je pa ravno ta nagravžen halo, eksotični hokuspokus, nenasitni turizem, slinjene, topljenje za naparfurmirane z vodicami, ki se potem po naučenih korakih lomijo ob starozveneči rumbi ali čačaju, ki vsaj v času, ko sta se formirala, nista nič imela opraviti s takšnim športiranjem na en-in-dva. Če čili osemdesetletni klavirski muzik uživa v nepričakovani slavi, v redu. Chanchullo že ni več presenečenje po prvencu. Njegova izraba vleče v smer cenenega sentimentalizma za namezgane japije. Še sreča, da gredo gospod s kakšno muzično potezo in gibom buena združbe malček vstran. Nikdar čez.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
IV
MLADINA, št. 44, 30. 10. 2000
Gospod Gonzalez zna pogladiti tipke. Zapojejo in se zmedijo s sladkimi glasovi, svetlo predirno trompeto, umaknejo rezkemu zvenu strun kitare tres ali pa v pregibanju viže prestavijo že tako žmohtno poliritmijo baterije. To je ena plat medalje. Zaradi tega je Ruben Gonzalez v že obsceni kampanji Cooderja, Londončanov in drugih prišlekov v Havano z Wendersom vred - le kam bi, če ne v zlate čase, ki nikdar niso bili zlati, ne zdaj, ne pred tridesetimi, ne pred sedemdesetimi leti - marsikateremu oboževalcu zlezel pod kožo. Druga plat je pa ravno ta nagravžen halo, eksotični hokuspokus, nenasitni turizem, slinjene, topljenje za naparfurmirane z vodicami, ki se potem po naučenih korakih lomijo ob starozveneči rumbi ali čačaju, ki vsaj v času, ko sta se formirala, nista nič imela opraviti s takšnim športiranjem na en-in-dva. Če čili osemdesetletni klavirski muzik uživa v nepričakovani slavi, v redu. Chanchullo že ni več presenečenje po prvencu. Njegova izraba vleče v smer cenenega sentimentalizma za namezgane japije. Še sreča, da gredo gospod s kakšno muzično potezo in gibom buena združbe malček vstran. Nikdar čez.
* * * 1/2