Plošča / Monster Magnet: God Says No
CD, A&M Records, '00, uvoznik Multimedia d.o.o.
Jure Aleksič
MLADINA, št. 49, 4. 12. 2000
Ko človek uzre prvi video z novega ploščka ob vsej njegovi stripovsko joškovrteči dinamiki dobi občutek, da se ni od prejšnjega epohalnega Space Lorda s kaleidoskopom omnitresočih prasic, nad katerimi ob spremljavi ene bolj navdušujočih himničnih razturačnic devetdesetih orgijastično šprica svetloba stoterih ognjemetov, spremenilo prav nič. Ob poslušanju samega albuma se izkaže, da je občutek stoodstotno pravilen. Kljub temu, da so člani benda pred kakim letom izrazili resen strah, da bi jih utegnila ustvarjalna muza v kratkem neusmiljeno zapustiti (elektronske muzike pa da žal ne znajo delati, čeprav se v te namene znojijo iz dneva v noč), se zdi, da so pred njimi v najslabšem primeru še leta nadvse všečne reciklaže svojega osnovnega glasbenega vzorca: intoksicirajoče rolanje kitar, v ospredju pa sugestiven vokal, ki na grob način prede, kako prodajte srce za samo še en rif. Kljub temu, da so tile razbijači bolj inteligentni kot vaš tipični pop-headbanger, celo precej bolj inteligentni, to seveda ni neka zares sofisticirana plata. O ne, prefinjenost je samo opcija. Tipični član Monster Magnet stoji z obema v leder odetima tacama trdno uprt v kamnita tla najbolj zajebanega izmed tujih planetov, jebozovni lasje mu zapeljivo plapolajo v kozmičnem vetru, instrument mu rjove, jajca pa seveda visijo dobesedno do tal - Dave Wyndorf ima celo tako velika, da se mu vlečejo po tleh tudi po par metrov za njim, pač odvisno od dneva. Gospod, ki je nekoč rekel, da sicer ni homoseksualec, če bi pa bil, bi nedvomno hotel pofukati Leeja Marvina v zgodnjih šestdesetih, je še vedno trdno v sedlu, celo obvezni prifuknjeni sintesajzerski komadič, ki ga Magneti tako radi nasnamejo ob bok svojih ostalih bistveno bolj vrtoglavih fug, je natanko v tej funkciji, kot še kako opazni delček v metežu njegove univerzalne potence. Trdo, melodično in pa predvsem trdno. Kot ste opazili, lahko za njihovo glasbo z gotovostjo računamo, da bo, če nič drugega, pri določenem kritiku še vedno vzbudila zelo solidno število latentnih homoasociacij.
Jure Aleksič
MLADINA, št. 49, 4. 12. 2000
Ko človek uzre prvi video z novega ploščka ob vsej njegovi stripovsko joškovrteči dinamiki dobi občutek, da se ni od prejšnjega epohalnega Space Lorda s kaleidoskopom omnitresočih prasic, nad katerimi ob spremljavi ene bolj navdušujočih himničnih razturačnic devetdesetih orgijastično šprica svetloba stoterih ognjemetov, spremenilo prav nič. Ob poslušanju samega albuma se izkaže, da je občutek stoodstotno pravilen. Kljub temu, da so člani benda pred kakim letom izrazili resen strah, da bi jih utegnila ustvarjalna muza v kratkem neusmiljeno zapustiti (elektronske muzike pa da žal ne znajo delati, čeprav se v te namene znojijo iz dneva v noč), se zdi, da so pred njimi v najslabšem primeru še leta nadvse všečne reciklaže svojega osnovnega glasbenega vzorca: intoksicirajoče rolanje kitar, v ospredju pa sugestiven vokal, ki na grob način prede, kako prodajte srce za samo še en rif. Kljub temu, da so tile razbijači bolj inteligentni kot vaš tipični pop-headbanger, celo precej bolj inteligentni, to seveda ni neka zares sofisticirana plata. O ne, prefinjenost je samo opcija. Tipični član Monster Magnet stoji z obema v leder odetima tacama trdno uprt v kamnita tla najbolj zajebanega izmed tujih planetov, jebozovni lasje mu zapeljivo plapolajo v kozmičnem vetru, instrument mu rjove, jajca pa seveda visijo dobesedno do tal - Dave Wyndorf ima celo tako velika, da se mu vlečejo po tleh tudi po par metrov za njim, pač odvisno od dneva. Gospod, ki je nekoč rekel, da sicer ni homoseksualec, če bi pa bil, bi nedvomno hotel pofukati Leeja Marvina v zgodnjih šestdesetih, je še vedno trdno v sedlu, celo obvezni prifuknjeni sintesajzerski komadič, ki ga Magneti tako radi nasnamejo ob bok svojih ostalih bistveno bolj vrtoglavih fug, je natanko v tej funkciji, kot še kako opazni delček v metežu njegove univerzalne potence. Trdo, melodično in pa predvsem trdno. Kot ste opazili, lahko za njihovo glasbo z gotovostjo računamo, da bo, če nič drugega, pri določenem kritiku še vedno vzbudila zelo solidno število latentnih homoasociacij.
* * * *1/2