"Jojmene", rebetski aman, sled priljubljene gazele, vlečejo pevke, dekleta predirnih glasov in drznih verzov. To je bil subkulturni napad na mačopostavljaško integriteto, koketiranje z možnimi ljubimci in hlipanje za izgubljenimi.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
"Jojmene", rebetski aman, sled priljubljene gazele, vlečejo pevke, dekleta predirnih glasov in drznih verzov. To je bil subkulturni napad na mačopostavljaško integriteto, koketiranje z možnimi ljubimci in hlipanje za izgubljenimi.
Rebetika v svoji maloazijski, "smirnski" veličini pred grškim potopom v spopadu s Turčijo. Največ leska so ji v svetovljansko odmaknjenih prizoriščih estradnega, nočnega življenja dale pevke: imenitne Roza Eskenazi, Rita Abadzi, Marika Kanaropulu, Sofia Karivali, Angelitsa Papazoglu, Virginia Mangidu, Jeorjia Mitaki, Marika Papagika, Ana Pagana "Politisa", Marika "Politisa", Daizy Stavropulu in Ioana Jeorgakopulu.
Večina je bila doma v maloazijskih mestih, nekatere med njimi na kikladskih otokih ali v judovskih skupnostih grških mest, Aten in Soluna. Nekatere so nastopale in snemale za komercialne ameriške založbe še v Mali Aziji, večina v izgnanstvu, v Grčiji, v ZDA. Fotografiji nam celo prikažeta Rozo Eskenazi v Hercegovini v poznih dvajsetih letih. Med vsemi sta pravo povojno slavo z zdravim rivalstvom doživeli ravno znamenita Rozita in Rita Abadzi.
Ampak na drugi strani Atlantika je od leta 1919 do leta 1937 Marika Papagika posnela prek 200 komadov, od rebetskih o usodnih ljubeznih in izkušnjah z zakajanjem do lahkih operet in bila ena najbolj vidnih predstavnic "emigrantskih" godb v ZDA. To so prekrasni barviti glasovi, ki strastno, zafrkljivo, z močno porcijo patosa in porogljivosti skupaj poosebljajo neodvisno žensko v vsakdanjem življenju špelunk, kadilnicah hašiša, v družbi pristaniških delavcev in lumpenproletarskih rebetov.
Večina izbranih posnetkov je bila narejena v Atenah po letu 1927. Nekatere pevke pojejo ob spremljavi že prirejenega "maloazijskega" ansambla (arabska lutnja, obvezne gosli), a večina že ob standardnem inštrumentariju rebetov, ob baglami, buzukiju, mandolini, kitari. Slog in tonalne poteze so sprva razpoznavno orientalne, "turške", s krasnimi, predirnimi melizmi, ki jih pevke raztegujejo ob neparnih ritmih čiftetelija in zeibekika. Izbor, pravo malo fonografsko stezosledstvo za posnetki "smirnske" in "pirejske" rebetike še ni pojenjalo, nas pelje od formiranja rebetske pesmi v "eksilu" do prvih povojnih let. Inštrumentalni in vokalni slog se je spreminjal, a izpovedni naboj "dervišene" je ostajal.
* * * * *
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi