Plošča / Siddharta: Silikon delta

Zakaj bi rokerji sploh izdajali plošče z elektronskimi remiksi svojih viž in zakaj bi elektrotehniki sploh znova mešali dratarije? Takole naivno bi rekli, da zato, ker obstajajo medsebojne simpatije, ker se jim medsebojno dopade njihova muzika. Seveda pa je Siddharta prej tržnemu uspehu zavezana manufaktura kot nevemkakšna dratarska tolpa in ima poteza njenega štaba verjetno več opraviti s "prisotnostjo" na trgu kot z nežnimi občutji. In druga stran?

Če je soditi po priobčenem silikonu, domačo, tudi iz panka in ekstremnih kitarskih panog izvirajočo elektrotehnično smetano preveva, če ne ljubezen do Siddhartine muzike, pa vsaj spoštovanje do njenega pop zvezdniškega statusa, katerega drobec bi utegnil kaniti v nastavljene lončke tekom pričujoče who is who kompilacije, izvrstne priložnosti za "promocijo". Morda pa se motimo in so remiksi tu, da bi širili obzorja Siddhartinim fanom, medtem ko izpolnjujejo notranje žanrske, če ne celo osnovne kriterije smotrnosti tovrstnega početja: da stojijo sami po sebi, ne glede na "original", tako trdno, da jih bo z velikim guštom vrtel naš didžej ali bodo bo ob njih umetelnosti predli ljubitelji elektronike?

O širjenju obzorij kdaj drugič. Medtem pa naj navržemo, da bo herojski, z MTV-ja sneti, udomačeni in artikulirani (da se slišijo patetična besedila) Tomijev stok, kateremu se je odpovedal ali ga speljal čez filtre le malokateri remikser, drugi pa ga v prid tržno zaželeni "prepoznavnosti" in ne glede na dileme o vlogi vokala v elektroniki pustijo jodlat cele refrene, le prehud šok za domačo elektronsko srenjo. Kljub njenemu v lepem delu profitnemu značaju in posledični impregniranosti s popevkami. In se je plesnih užitkov ob remiksih, morda še najbolj ob Penkovi radio salamon himni, nadejati le v bolj "domačih" diskotekah. Morda pa bo med vsemi še najlaže prišla do količkaj spodobnega gramofona špasno rotorjevska house žolica Viagre 6 (ex Strelnikoff)? Kakorkoli že. Seveda: plošček mestoma zavzetih, velikokrat pa kot vaje v slogu vzetih remiksov je v bistvu - prisluhnite mu v enem kosu - gromozanska, indoktrinaciji z refreni in akordi namenjena lajna. Ki je, upajmo, v ponos tudi pod njo podpisanim avtorjem. Kje bi le-ti sedaj bili, ko bi takrat, ko so bili panksi in novatorji, ne pa "profesionalci", ko so kot Laibach, Coptic Rain, Borghesia, O'kult!, Marcus 5, Kuzle in Strelnikoff žagali v kleteh ali kot Random Logic, Umek in V. Kanzyani vijačili v spalnici, izkazovali podobno senzibilnost do lokalnih pop fenomenov, pardon, mediokritet? Ko bi se tako kot socializirana mladina sedaj opredeljevali znotraj izbire " za Sidarto al za Sebastjana" in raje drli v Križanke kot na Metelkovo? Je treba živet, ja ja. Pa ne mi o undergroundu.

* *