Plošča / Fake Orchestra: Fake Life

Subjekt in naslov ne zavajata - preveč je eksoticističnih praznin, pa obenem nanosov tehničnega preludiranja, da bi ne zaznali, da gre za potvorbo: Zavezujoči in tudi na teh straneh že večkrat jasno, prenicljivo, fokusirano umeščeni izrazi kakor free jazz, svetovne godbe, organska glasba, harmolodika, kot jih beremo v knjižici, niso upravičeni, ni sledu o ustreznem pouku.

Dve deli Ornetta Colemana in štiri Dona Cherryja so zgolj tematska, "pesemska" referenca, obče mesto za preigravanje, nikakor ne za nadaljevanje ali del igre. "Avant" jazz takšni "standardizaciji" streže drugače, s strukturno-historično vednostjo - že s tem so "avant", C&Ch-ju identično vpeta, ponosna banda.

Pričujoče kolektivno osebje pa sili v egomanije, njegova intenca ni tveganje, predanost-odmik, dinamika, iskanje sounda, pač pa regresija, ugajanje, dominanten jazzovski okvir.

Fake Orchestra, sekstet muzičistov in muzičistke, ki nas sicer znajo navdati z upanjem, projicira godbe v veselje tistih, ki sta se jim tako Coleman kakor Cherry svojčas uprla, prvi udarneje, drugi neskončno subtilno.

Posebej indeksirani trije soli so pretenciozna gesta, virtuozenje je odveč, pogled na svet oglat, pobran iz vase zazrte kulture, fuzija torej popreproščena. Nepoučeno poslušalstvo utegne pomisliti, da sta Coleman in Cherry figuri, ki neobvezno, abonmajsko godeta k obedu japonskih turistov v newyorški klubski utrdbi Birdland. Fake v tem primeru ni ne duhovita ne produktivna izbira, pač pa domišljava kamuflaža. Pranje godb.

* * *