Žoambo žoet workestrao: Svakoga dana u svakom pogledu sve manje nazadujem
CD 2002, Domači posnjtki, distribucija: zac@kid-pina.si
Nova edicija "podjetja za slabo distribucijo lepe muzike" prinaša dovolj raznoliko bridko-radostno gradivo: V grobem utegne ta poteza VIS ŽŽW (ponekod jih nahajaš tudi pod: Xhoambo Xhoet Workestrao) približati tistemu občestvu, ki strumno preči širne branže hardkorov in črne dadaizme tipa "post-RIO" rado začini z improvizacijsko-nojzersko ambicijo. Hišnemu bendu Menze pri koritu se pozna nemalo, da je v svoji drugi, organizatorski vlogi spored razširil k prenekateremu Japancu, tudi elektroniki, in se ne otepa tistega jazza, ki rad tvega in jo zagode na poskok šele tedaj, ko najde za to upravičene odrsko-odzivne momente. Oba profesorja - naravoslovec Belušič na kitari in družboslovec Poderžaj na basu - sta svoje infamozne žgoleče glasovne eskapade zreducirala bodisi do prave asketske "intonacijske sheme", do žlobudravega slogana, ali pa jih še vedno podajata kot družbenopolitično kritiko, pač v ubranem istrskem dvojcu malih sekund in nekakšnih anarhofalzetov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nova edicija "podjetja za slabo distribucijo lepe muzike" prinaša dovolj raznoliko bridko-radostno gradivo: V grobem utegne ta poteza VIS ŽŽW (ponekod jih nahajaš tudi pod: Xhoambo Xhoet Workestrao) približati tistemu občestvu, ki strumno preči širne branže hardkorov in črne dadaizme tipa "post-RIO" rado začini z improvizacijsko-nojzersko ambicijo. Hišnemu bendu Menze pri koritu se pozna nemalo, da je v svoji drugi, organizatorski vlogi spored razširil k prenekateremu Japancu, tudi elektroniki, in se ne otepa tistega jazza, ki rad tvega in jo zagode na poskok šele tedaj, ko najde za to upravičene odrsko-odzivne momente. Oba profesorja - naravoslovec Belušič na kitari in družboslovec Poderžaj na basu - sta svoje infamozne žgoleče glasovne eskapade zreducirala bodisi do prave asketske "intonacijske sheme", do žlobudravega slogana, ali pa jih še vedno podajata kot družbenopolitično kritiko, pač v ubranem istrskem dvojcu malih sekund in nekakšnih anarhofalzetov.
Krmar je bobnar, tolkalec Marjan Stanič - z njegovim neparnim zagonom in barvami gredo čudaške godbe zlahka, mestoma celo zlahkotnjeno krepko na jug in vzhod. A ni bojazni za trip, zakaj lokalne jeze je še zmerom v izobilju: Tri različice "Stebra pokojninske reforme" in "Zadnji dnevi tekstilne industrije v Baški grapi" dajejo na znanje, da imamo poleg redne skrbi za zaščito ateističnih čustev tudi probleme, za katere je zadnje čase nekako zmanjkalo aktivističnega reševalnega podmladka. Album o tem razmišlja tudi na zasedbeni ravni - ta podmladek pooseblja Andrej Fon (Kraški solisti; ex Strahuljarji) s tenorskim saksom in klarinetom. Maestro Babo je vedel, kako ga producirati, pa zazveni "iz podpodja", kakor starodavno gozdno bitje spod mušnice. Fonovi improvizirani preludiji, cmokanje in trzljaji so modulirani na isto odmaknjeno raven kot vokala (tadva pač "zgoraj") in v celoti delujejo kot zapolnjenje "ljudske avantgarde". Lepota VIS ŽŽW je v tem, da jih lahko jemljemo za neobvezen ples v pododrju ali pa si dneve in noči razbijamo glavo, kako li družno z njimi preživeti v krajih, ki imajo za posledico tako zagonetne tipe "ljudske avantgarde". So avtoreferenčen bend, iz take snovi kot režim dela, jela, navsezadnje tudi zvoka in žura v Menzi.
* * * * 1/2
