Plošča / DWIGHT YOAKAM:Population: Me
(CD '03, Audium Records; distribucija: Multimedia)
MXM
MLADINA, št. 47, 3. 12. 2003
Ali obstaja prihodnost countryja? Ali še kje najdete vokalnega instrumentalista s kitaro v roki in klobukom na glavi, ki je kantrijaškemu izročilu najmanj podoben takrat, ko mu je najbolj podoben? Neverjetno, toda odgovor na obe vprašanji je en sam in enak že dobrih 17 let, jep, od leta 1986, ko je Dwight Yoakam štihnil v srce stvari z monumentalnim prvencem Guitars, Cadillacs, Etc., Etc. Odsihmal ni podpisal albuma, ki se ne bi slišal kot greatest hits, oziroma ni posnel pesmi, ki ne bi imela potenciala hit singla. Frajer si je za tale vsaj z moje strani težko pričakovani album po (vrhunskem!) izdelku s pomenljivim naslovom Tomorrow's Sounds Today vzel debela tri leta, kar je v sferi tozadevne muzike že mala večnost, če že ne znamenje usihajoče kariere. Daleč od tega, da bi lenaril in spal na lovorikah, saj je vmes režiral introvertiran, limited edition vestern South of Heaven, West of Hell in zveste fenice ponovno šokiral kot v vlogi psihotičnega vlomilca v Fincherjevi Sobi za paniko. Pazite, Population: Me resda prinaša samo deset pesmi, ki trajajo borih 32 minut; ampak kakšne pesmi so to! Srčne. Sočne. Žanrsko neoporečne, nadgrajene zgolj s pomenljivim minimalizmom. Da pove vse o sebi oziroma moški naturi, potrebuje zgolj dve minuti in 58 sekund (I'd Avoid Me Too), medtem ko ves preostali čas pripoveduje o ženskah oziroma ženski. In hej, koliko plošč ste slišali v zadnjem času, na katerih bi bil celo Willie Nelson "le" gost? Tale je ena izmed njih. Da ne govorimo o glasbi sami, pa naj bo to honky tonk bakersfieldske šole ali kavbojski blues; iz Dwightovih vre, kot bi bila v nekem prejšnjem življenju napisana posebej zanj. Country plata leta.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
MXM
MLADINA, št. 47, 3. 12. 2003
Ali obstaja prihodnost countryja? Ali še kje najdete vokalnega instrumentalista s kitaro v roki in klobukom na glavi, ki je kantrijaškemu izročilu najmanj podoben takrat, ko mu je najbolj podoben? Neverjetno, toda odgovor na obe vprašanji je en sam in enak že dobrih 17 let, jep, od leta 1986, ko je Dwight Yoakam štihnil v srce stvari z monumentalnim prvencem Guitars, Cadillacs, Etc., Etc. Odsihmal ni podpisal albuma, ki se ne bi slišal kot greatest hits, oziroma ni posnel pesmi, ki ne bi imela potenciala hit singla. Frajer si je za tale vsaj z moje strani težko pričakovani album po (vrhunskem!) izdelku s pomenljivim naslovom Tomorrow's Sounds Today vzel debela tri leta, kar je v sferi tozadevne muzike že mala večnost, če že ne znamenje usihajoče kariere. Daleč od tega, da bi lenaril in spal na lovorikah, saj je vmes režiral introvertiran, limited edition vestern South of Heaven, West of Hell in zveste fenice ponovno šokiral kot v vlogi psihotičnega vlomilca v Fincherjevi Sobi za paniko. Pazite, Population: Me resda prinaša samo deset pesmi, ki trajajo borih 32 minut; ampak kakšne pesmi so to! Srčne. Sočne. Žanrsko neoporečne, nadgrajene zgolj s pomenljivim minimalizmom. Da pove vse o sebi oziroma moški naturi, potrebuje zgolj dve minuti in 58 sekund (I'd Avoid Me Too), medtem ko ves preostali čas pripoveduje o ženskah oziroma ženski. In hej, koliko plošč ste slišali v zadnjem času, na katerih bi bil celo Willie Nelson "le" gost? Tale je ena izmed njih. Da ne govorimo o glasbi sami, pa naj bo to honky tonk bakersfieldske šole ali kavbojski blues; iz Dwightovih vre, kot bi bila v nekem prejšnjem življenju napisana posebej zanj. Country plata leta.
* * * * *