Plošča / Josh Abrams: Cypher

Ena izmed odlik premišljujočih in igrajočih godbe v produktivnejšem obronku jazza je, da so sposobni širiti svoj izraz, glasbeni besednjak in ga bogatiti v dialogu, polilogu z drugimi glasbeniki. Odlika je redka, saj je krog muzikantov, ki so sploh sposobni pogledati izza plank, vse bolj zožen. Čikaški basist Josh Abrams, nadavni gost Gromke, je del te srenje, ki šteje par sto glav. Bend, ki se postavlja okrog albuma Cipher, ni od včeraj. Je improvizacijska jazzovska druščina, ki dobrih deset let občasno ali bolj "zares" muzicira in snuje godbo. V njej so še kitarist Jeff Parker, trobentar Axel Doerner in pihalec Guillermo Gregorio. Besede, s katerimi je album Cipher za čikaško veteranko, založbo Delmark, pospremilo pero, so zadele: zbrati skupino, v kateri je vsak glasbenik doma v različnih prostranstvih.

Toda ne na način trendovske "kolizije svetov", marveč s preskakovanjem med njimi in njih hkratni dajatvi v slišanje. To je zelo obča opazka in izzveni skorajda kot puhlicca, če ne bi četvorka zares tako igrala, komponirala-improvizirala. Cipher je spodoben album improvizacij in miniaturnih (jazzovskih) kompozicij, statičnih mest, kjer se išče soigralca in dinamika, gostejše igre, ki se išče med vnaprej določenimi shemami in meditativnimi postanki, ki se sklicujejo na že obča mesta iz glasbene zgodovine "sodobne muzike" (Braxton, Lennie Tristano, denimo). Preskoki iz enega komada v drugega nakazujejo količino vsrkanega gradiva in različne poudarke pri njihovi tvorbi (popolna improvizacija, poslušanje, tematizem, swing). Nadvse raznovrstna in prijetna plošča za zahtevnejše uho je tole. Bend naredi zvensko muzično prepoznavno tvarino, s premislekom in igro, ki ni zgolj alibično iskanje impulzov. Kar malce ekscesno glede na zadnje čikaške jazzovske podvige.

+ + + +