Plošča / Arto Lindsay: Salt

Kako se stvari sučejo. Protagonist novomeškega šumenja najdrznejše sorte iz časov benda DNA vodi svoje paralelno življenje subtilnega popevkarja, stihoklepca lirike, zagonetnih žgečkljivih verzov, ki jih poje v maniri križanca med pevci bossa nove in mrrmrača Cheta Bakerja. Točno tam nekje, samo da je manj sladek, kakor njegov brazilski kolega Caetano Veloso. Le da je godba čez in čez bolj studijska, bolj programirana, a ritmi, nizanje plasti in razpotegnjene sintetične harmonije položeni, razmeščeni v maniri starih mojstrov popa. Le da je to pot dirigent bolj studijski producent, usmerjevalec in tisti, ki zapakira vse skupaj v album, kakršne Arto Lindsay tako rad daje od sebe. Mundo civilizado (1997) ostaja njegova nepresežena artpop mojstrovina, zaenkrat najbolj posrečen spoj klasične bosse s sodobno urbano newyorško godbo.