Petje, prenašanje "gospela", torej pridiganje skoz pesem je še eno redkih področij, kjer se slastijo "avtentiki", željni starih črnskih vokalnih oblik na Ameriškem. Potem ko blues v glavnem igrajo le še redki, večinoma pa folkiji in folkloristi, med potujočimi polprofesionalnimi kitarskimi evangelisti še vedno vstane kakšen, ki prebije običajno.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Petje, prenašanje "gospela", torej pridiganje skoz pesem je še eno redkih področij, kjer se slastijo "avtentiki", željni starih črnskih vokalnih oblik na Ameriškem. Potem ko blues v glavnem igrajo le še redki, večinoma pa folkiji in folkloristi, med potujočimi polprofesionalnimi kitarskimi evangelisti še vedno vstane kakšen, ki prebije običajno.
Potem ko je Alabamčan Isaiah Owens leta in desetletja prepeval kot član vokalnega kvaretta iz Montgomeryja Flying Clouds, se je šele v osemdesetih letih začel priučevati igranja kitare in nastopati, tudi na lokalnem radijskem programu. In glej ga zlomka, vokal, ki se tečno razpoteguje, vzneseno trese, lomi krčevita, rudimentarna kitarska spremljava.
Učinek je celo komičen, vsekakor antagonističen. Ni "evfoničnega" zlitja, prej diskrepanca. Zven spremljave je vreden greha. Vokal pač malo šepa. Novo odkritje male skavtske založbe pa je povsem dostojno za izbirčneže, ki se radi vsedejo ob vročekrvne besede, stihe in muzično valenje.
+ + + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi