Peter Broetzmann/Lisle Ellis/Marco Eneidi/Jackson Krall: Live at Spruce Street Forum
CD, Boticelli Records 2004; na prodaj na Eneidijevem koncertu v Gromki
Nekaj je gotovo, noter v godbo, dano v poslušanje, se dobesedno pade. Vrkava, sesa, vpije po poslušalčevi telesni in mentalni empatiji. Četudi niste freejazzovski frik, čudaški svobodnjak, jazzovski dogmatik ali zabubljenec v sedanjost v godbah, je Stvar zares “prezentna” reč za srebanje, za konzum, za radosti ob do konca iztanjšani telesni igri, ki pa ima v sebi toliko “zgodovinskih” fines, celo bluesovskih odklonov, lirike, “soula” in avantgardnega soka, da lahko ob njej tudi po-trpite.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nekaj je gotovo, noter v godbo, dano v poslušanje, se dobesedno pade. Vrkava, sesa, vpije po poslušalčevi telesni in mentalni empatiji. Četudi niste freejazzovski frik, čudaški svobodnjak, jazzovski dogmatik ali zabubljenec v sedanjost v godbah, je Stvar zares “prezentna” reč za srebanje, za konzum, za radosti ob do konca iztanjšani telesni igri, ki pa ima v sebi toliko “zgodovinskih” fines, celo bluesovskih odklonov, lirike, “soula” in avantgardnega soka, da lahko ob njej tudi po-trpite.
Zgornji opis je kakopak povabilo k poslušanju tradionalnega jazzovskega albuma, ki ga je “v živo” živo do mesa in kosti uprizorila, od-mislila skoz igro, dialog, polilog četverica. Dva saksofonista, germanski tevton mehkega srca, trdosrčni ameriški altist Eneidi hitrih potez z nemalo sunki, a tudi postankom tja v “bluemolovske” režnje in domačno kromatiko, in “delavca”, graditelja pulza, bobnar Krall in basist Ellois, to je četverica, ki je odmuzicirala na kalifonsijkih tleh že pred dvema letoma. Stanje je na Ameriškem očitno naslednje: bolj ko so muzičisti eksistenčno na robu, bolj dobre godbe igrajo. In komajda zdržijo ta neznosen pritisk. Eneidi je “migriral” v Evropo, a Evropa v glavnem posluša ameriški mainstream. Veteran Peter je prihajal v ZDA igrat in pripovedovat, kaj je Amerika potlačila, zakaj jih je okrog prinesel okoli korporacijski marsalis. Jazzovske migracije postajajo enosmerne. Godba se vedno odvija v več smereh. Kvartet newyorškega in kalifornijskega pedigreja (s kilometrino, izkušnjami) daje takšno silovito svobodnjaško muziko, da bi nekdo celo upal zagrešiti misel, da so utopije in etični standardi, ki jih goji jazzovska srenja, pokukali v zunajgodbene realije. No ja, vsaj med navdušeno poslušastvo, kar se sliši, in v špilavce odjemalcev v dislociranih daljavah. Kaj torej vso poslušajoči odnesejo iz njihove godbe v vsakdan? Močno in zares.
+ + + + +
