Plošča / Ferenc: Fraximal

Španski dvojec Ferenc (Maxi Ruiz & Fra Soler) se je proslavil z razžagano in razuzdano vižo Yes sir, I can hardcore, ki se je v hipu znašla v kovčkih pronicljivejših didžejev, tule pa se vrača s prvim dolgometražnim izdelkom. Ki od prve melanholične skice do zadnjega cvrčanja 303-ke vonja po dubu, acidu in tehnu, seveda ne tiste razbijaške sorte, ki zateguje čeljusti mladinskemu kanonfutru na masovkah, temveč po veliko zložnejšem tehnu, kjer se čez značilno ritmiko razprostirajo plasti zvokovja, tehnu, ki zna celo izraziti čustva in ki so ga zaplankani tekkniki, za katere transijada včasih ni pomenila drugega od psovke, pred časom anahronistično prekrstili v nu-trance. Je pa tako. Čeravno sta Ferenc sposobna ustvariti atmosfero in požgečkati zdaj s to zdaj z ono potankostjo, jima zmanjka sape, da bi strumno odpeljala cel album in se že kmalu po Vinagreti, epohalnem sentišu za vsemi včerajšnjimi veselicami in tabletkami, ki razpolavlja Fraximal, izgubita v maniri in odmevih. Prevelik zalogaj?