Borut Kržišnik: A Life in Suitcases (Music for the Film)

Virtualno zložena in konkretno zveneča godba Boruta Kržišnika je vnovič "v službi" - to pot filmski trilogiji imenitnega cineasta in vizualca Peetra Greenawaya The Tulse Luper Suitcases (2005) - vendar ni vdana služkinja. Posebnost Kržišnikovega komponiranja, generiranja, silovitega poganjanja simfoničnega orkestra z vznemirljivimi Megatrejskimi zgodbami je ob njihovem izidu simptomatično vzburkala “napadeno” skladateljsko srenjo. Toliko bolj enkraten preizkus njihovega prevoda v dejansko orkestrsko odigrano pod Letonjevo taktirko. Od takrat so se domačijske strasti in povsem nepomembni, užaljeno brezvezni vprašaji (mar se zato, ker sklada in vodi orkester z računalnikom, sploh lahko imenuje skladatelj simfonične glasbe?) utišali. Bolj radosti, da so Kržišnika zaslišala relevantnejša ušesa izven posvečenih nečuječnih glasbenih teritorijev, ki so rabila njegov posluh za orkestralno in glasbeno ter so ga vzeli “v službo”; doma za nekaj predstav vzemimo Emil Hrvatin, v mednarodnem prostoru za predstave in filme predvsem Peter Greenaway. Kakopak se o tem na vrtičkarskih straneh in v glasbenih oddajah osrednjih kultur-trobil, zopet simptomatično, raje ne piše oziroma molči.

“Glasba za” Življenje v kovčkih, na njej sta dva megatrejska kosa po Greenawayevem izboru, nadaljuje tam, kjer je Kržišnik usekal pred šestimi leti, samo da z orkestrom in masovnim orkestrskim zvenom upravlja bolj suvereno. To ni nujno prednost. Dialektična napetost med proizvajanjem glasbe / konsumiranjem tehnologije nikdar ni bila tako blizu stanju, ko se prvo prelije v drugo.

Raba sodobnih tehnologij Kržišniku omogoča idealno situacijo, ki bi jo poželel vsak komponist, namreč zvenenje izvirnika, kakor je bil glasbeno domišljen, pa se mu je lahko približal le z izvedbo, s približkom in nizom približkov, ki so odvisni od materialnih pogojev, solidnosti orkestra, časa za vaje ipd.. Tu pa komponist postaja sam svoj orkester, ki ga vodi skoz glasbene ideje, dinamične razpone, najtežavnejše strukturirane pasaže, igrivost in patos, kar vse daje dober orkestrski štikelc. Če je Kržišnik kaj vnesel v sicer sivi, otrpel svet simfoničnega orkestra, je določena (alter)pop senzibilnost, ki v osnovi z gradivom rokuje neortodoksno, “ne-klasično”. Zato tudi v njegovem razumevanju melodije, ritmičnega zagona in ritemskih minucionznosti, masivnosti orkestra, predvsem godal in ljubemu pregrešnemu pizzicatu, mrgoli drugačne dinamike, kjer vižo zlomi in lomi, da je kar veselje.

Praktično, domnevamo, gre za izjemno zamudno in težaško delo, kjer je skladanje, poslušanje in slišanje, dirigiranje, usmerjanje, sopostavljanje leg, harmonizacija skoraj neločljivo med seboj. Učinek je spevna, igriva in znosno upičena kontragodba, ki dela tudi sama zase. Referenc v njej itak mrgoli. Verjetno se celo v polju avdio-vizualnega rada odlima in zaplava stran od pregovorno močnih Greenavayevih likovnih podob. To ni prova d'orchestra, to je cel hudirjev bend. Bravo, maestro, so djali.

+ + + + +