Susumu Yokota - ki je za Eye Q, takrat, ko so elektrotehniki še prezirali zvezdništvo in se raje podpisovali s psevdonimi kot s celimi imeni, izdajal kot Yokota - je doslej zamenjal kup navezav in najraje ambientalnih identitet, tokrat, če je prebirati promocijske besede, za mojstrovino mojstrovin, pa se je lotil prav posebne in sila kočljive naloge. Kako bi zvenelo, ko bi združili elektroniko in klasiko?
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Susumu Yokota - ki je za Eye Q, takrat, ko so elektrotehniki še prezirali zvezdništvo in se raje podpisovali s psevdonimi kot s celimi imeni, izdajal kot Yokota - je doslej zamenjal kup navezav in najraje ambientalnih identitet, tokrat, če je prebirati promocijske besede, za mojstrovino mojstrovin, pa se je lotil prav posebne in sila kočljive naloge. Kako bi zvenelo, ko bi združili elektroniko in klasiko?
Če je poslušati Symbol, kjer Meredith Monk poje korale, arije, samospeve in r'n'b in kjer mrgoli resnoglasbenih semplov, drobno nasekljanih v vlogi hipnih posetnic ali pač v veliko nosilnejših vlogah, bi rekli, da gre za kaj jalovo početje.
In da je Yokota, ki bi rad bil Moondog in Steve Reich, pa s svojo opero ne seže dlje od soap opere, s svojo klasiko, izborom in rabo, pa od melodij po željah poslušalcev, menda izčrpal vse zaloge saharina daleč okoli studia.
Prej Clayderman kot Saint Saens, Čajkovski, Debussy, Mahler, Offenbach, Beethoven, Musorgski, Chopin, Bizet, Brahms, Prokofjev, Bach, Schumann, Rahmaninov...prej resnoglasbeni top of the pops večno lepih melodij kot pregnani kunšt.
Kdo ve, morda pa bi ga morali kot "uspešno posodobitev klasike" uvesti za obvezno čtivo v glasbene šole, morda pa utegne prijati Vašim staršem ali pomirjati Vaše stranke v dvigalu? Poltronsko.
+
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi