Emmanuel Jal & Abdel Gadir Salim: Ceasefire
CD, Riverboat Records/World Music Network 2005; www.jazzandbluesweb.com
Predsednik Janez Drnovšek bi tale album lahko uporabil za soundtrack njegovi pobudi glede humanitarne katastrofe v Darfurju in sploh globalne razsežnosti boja za ideološko prevlado na ozemlju Sudana (saj je velik komaj za eno ubogo zahodno Evropo), kjer se še dajejo za najboljše pozicije multinacionalk pri črpanju oz. kraji izjemnih naravnih bogastev v državi, za trkanje na vest vlad držav, ki so neposredno in posredno vpletene v konflikt, ki nikdar ni bil lokalen, niti regionalen, v kar nas sicer skušajo prepričati mainstream mediji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Predsednik Janez Drnovšek bi tale album lahko uporabil za soundtrack njegovi pobudi glede humanitarne katastrofe v Darfurju in sploh globalne razsežnosti boja za ideološko prevlado na ozemlju Sudana (saj je velik komaj za eno ubogo zahodno Evropo), kjer se še dajejo za najboljše pozicije multinacionalk pri črpanju oz. kraji izjemnih naravnih bogastev v državi, za trkanje na vest vlad držav, ki so neposredno in posredno vpletene v konflikt, ki nikdar ni bil lokalen, niti regionalen, v kar nas sicer skušajo prepričati mainstream mediji.
Ceasefire je namreč poklon dveh glasbenikov iz Sudana. Prvi je begunec s (katoliškega) juga Sudana, Nuer in raper Emmanuel Jal, ki se je po tem, ko se je kot otrok s kalašnikovo ubijalsko mašino streljal z drugimi, znašel v Nairobiju. Drugi je nekdanji predsednik glasbeniškega sindikata s severa, Nubijec, učeni mojster ouda in pevec, veščino je izmojstril na inštitutu za glasbo in dramo v Kartumu, Abdel Gadir Salim. Njegovo ime je tudi zaokrožilo med meščanskimi zahodnjaki, ki uteho ob poplavi pop in turbo smetja iščejo v manj znanih glasbenih svetovih, predvsem prek posredništva mreže world music. Vsak v nečem imajo prav, ti svetovi niso nič manj onesnaženi, a zato dajejo več imenitnih godb. Kako jih potem rabimo, je druga zadeva.
Morda pa bo tale album, ki je pozdravil lansko začasno krhko in ves čas kršeno premirje, le naletel na prijaznejša ušesa. Begunska izkušnja in muziciranje v eksilu - to so stičišča sodelujočih glasbenikov; album je posnet v Nairobiju in Londonu. Komadi so v najboljši možni maniri udejanjeni melanž sodobnih rapovskih, pop oblik in popularnih oblik sudanske in vobče nilotske muzike. Rap v nuerščini, z nekaj angleške šare, petje v dinkovskem jeziku, arabščini, ki povzema občutenja razseljenih, pregnanih, ponižanih je spretno in tudi originalno vtkano v godbo. Inštrumentarij je značilen oud, harmonika in obvezen saks ob ritemskih glasbilih. Prek globalnih pop oblik nazaj "domov" in od lokalnih - itak zminglanih, nikdar čistih - na londonsko radijsko postajo. Se bo prijelo? Muzika vredna senzibilnih ušes.
+ + + +
