Plošča / John Lewis & Sacha Distel: Afternoon in Paris

Štorija "večne", zvite in strastne ljubezni Evrope do "ameriškega" jazza je ena bolj intrigantnih v zgodovini godb sveta. Razmerje je bilo zagonetno, vsaj Evropa, prednjačili sta pa prej ali slej Francija in Anglija, je zelo zgodaj priznavala eno najbolj izvirnih, če ne kar najbolj izvirno, glasbenih umetnosti 20. stoletja. Muzika, prava pravcata kontrakultura, ki se je porodila v nedrjih kapitalistične velesile in ki je obetala in v formi dajala več od gole hegemone moči, je na "naši" strani Atlantika sčasoma popravljala krivice, status glasbenikom iz Amerike (večina novatorjev je bila črnska) in prek jazza, Francija je lep zgled, eksotizirala in obenem prala slabo vest pred svojimi nedeli v črni Afriki. Po vojni je moderni jazz še bolj prodrl v francoske intelektualne sfere, v film, na radio, v pariške klube. Celo Evropejci in Francozi so se hitro priučili univerzalne jazzovske govorice, sloga, trikov, "stare" in nove boemske drže (lepa dialektika) jazzarja.