Gotan Project: Lunatico

Tango je ena redkih glasbenih zvrsti, ki obstaja skozi daljše obdobje in na dekade (ali par njih) konstantno spreminja svoje ritem in izrazno obliko, se posodablja in osvežuje, pa vendar venomer ohranja strastne komponente melanholičnih akord(eon)ov in prefinjene dinamike. Doživeto izvajan tango ostane strasten, kamor koli ga umestiš. Za Francijo oziroma tri možakarje, ki so pred sedmimi leti pod imenom Gotan project izdali svoje prve vinilne single, ni bilo strahu; prefinjeno so stkali pajčolan iz tanga (in milonge in chacharere in bog si ga vedi katere tradicionalne zvrsti še) ter duba - nekoč jamajškega, tukaj prefinjeno podloženega - in osvojili svet. Iz majhnega underground kolektiva je prišla glasba, ki so jo uvrščali na vse priljubljene kompilacije tipa Buddha Bar ali Hotel Costes, ob popularizatorjih kot Gilles Peterson ter treh letih zaporednih nominacij za nagrade na radiu BBC pa so Gotani postali večji od sebe, pričakovanja za komaj drugi uradni album Lunatico pa so se dvignila kot kvas. No, slednji se odmika nazaj v tradicionalno in precej manj zaseka kot prvenec La Revancha del Tango, molovska melanholija pa je precej ublažena. To, da so si za album omislili tango kvartet, ki prinaša organski zvok, ni nujno garancija za glasbo s presežkom - kot ne prinese bistvene spremembe gostovanje Calexico na uvodni Amor Porteno.

Gotani so bolj dosledni sebi, kot bi jih utegnili spremeniti glasbeni gosti. Nanje lahko vpliva kdo velik kot Wim Wenders (ali še močneje Ry Cooder) za zaključno kompozicijo Paris, Texas. Njihova zvočna ideja Lunatica se skozi slabo uro trajanja posodobljeno bliža karieri Carlosa Gardela, prve zvezde tanga in lastnika dirkalnega konja po imenu Lunatico, čigar kas je slišen v istoimenski skladbi! Hommage svoje vrste (ali zgolj ambicija?) pa se skazi takoj v nadaljevanju, z nepotrebnim Koxmozovim repanjem v Mi Confesion, ki me je precej spomnil na posiljeno ameriško čvekanje na letošnji Timeless plošči Sergia Mendeza. Nekaterih stvari ne gre mešati v klasiko - ali pa si je vsaj treba izbrati vrhunske interprete po sposobnostih, ne zvočnosti imen ali povezanosti s producentskimi ekipami. Tako, kot so naredili perfektno kompilacijo Astor Piazolla Remixed. Ima pa Lunatico biser posebne vrste - Diferente je kandidat za klasiko, vokal Cristine Villalonge pa mamilo na rewind tipki. Celostno so precej manj lahkotni od kakega Alfred House Orchestra, čeprav se na trenutke v kondorjevem letu bližajo nevarni plehkosti Vaya Con Dios; njihova uporaba elektronike pa, po drugi plati, ni dominantna in tudi ritmika je manj izrazita na račun blage downtempo melodike. Plata je idealna za bobnanje dežnih kapelj na okensko steklo, pospravljanje stanovanja ali zganjanje melanholije za poletjem sredi poletja. Nekje na pol poti med starim in novim; bolj potovanje kot eksperiment in nedvomno ni (še) največ, kar smo od Gotanov slišali. Nedorečeno.

+ + +