Po seriji pop albumov, bluzovskih razpoloženj, otroških pesmic, komercialnih duetov (od Julia Iglesiasa do Kida Rocka) in celo (uspelega!) regejaškega eksperimenta Countryman je neutrudni in nepredvidljivi Nelson kritikom, ki so mislili, da se mu je zmešalo, znova pokazal sredinec v obliki kot solza čistega kantrijaškega izdelka.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Po seriji pop albumov, bluzovskih razpoloženj, otroških pesmic, komercialnih duetov (od Julia Iglesiasa do Kida Rocka) in celo (uspelega!) regejaškega eksperimenta Countryman je neutrudni in nepredvidljivi Nelson kritikom, ki so mislili, da se mu je zmešalo, znova pokazal sredinec v obliki kot solza čistega kantrijaškega izdelka.
Tole izbrušeno posvetilo teksaški tekstopiski in glasbenici, avtorici več kot stotih zimzelenih pesmi in pionirki kavbojskega sentimenta, ki so ga v legendo ponesli potrjeni klasiki Bob Wills, Ernest Tubb in Hank Snow, je vzorčni primerek teksaškega svinga, ki se kljub brezmadežni produkciji odvrti kot spontan, navdahnjen jam session. Brez zvezdniškega sijaja, samo vitalni Willie in njegov umetelni občutek, kako ostati večno mlad v dobri družbi.
+ + + + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi