Toshimaru Nakamura in Keith Rowe: Between

Dvojni plošček Between - naslovu primerno - v svoji zvočnosti imenitno razpira prostor v svobodno improvizirani godbi, ki se je zadnje desetletje popolnoma odprla elektro-akustičnim sozvočjem, s tem pa odstrla marsikatero žgoče vprašanje, ki ga vzpostavljajo sodobne zvočne estetike znotraj nje. Te se ozirajo v preteklost, v korenine iz šestdesetih let, v katerih so se pletle vezi med avantgardizmi v jazzu in klasični glasbi. Vendar pa sodobniki v svoji zazrtosti k spontani ''organizaciji zvokov'' te tradicije zastirajo in nanje plastovito nanašajo izkušnje konkretne glasbe, zgodnjih elektronskih eksperimentov, akuzmatične glasbe in sodobni digitalni zvočni milje, ki je v sodobnih improvizatorskih strujah močno vplival tudi na izraznost igranja akustičnih glasbil.

Ob tem se je v skrajno tehnokratski dobi sodobna scena odzvala s subverzijo tehnologije in posega po praznih semplerjih, mešalnih mizah, pokvarjenih kasetnikih, okoljskem hrumu in napakah v tehnologiji, ki se utelešajo v delu Tošimaruja Nakamure, pionirja rabe ''no input mixerja'' v sodobni improvizirani glasbi. (Anti)strunar Keith Rowe je že v šestdesetih v jazzovskem orkestru Mika Westbrooka notne zapise prelepil z abstraktnimi grafičnimi kolaži, kasneje pa v pionirski zasedbi AMM kitaro položil na mizo, jo oluščil njene historične zvočne funkcije in jo izpostavil zlorabi številnih objektov, s katerimi je z lokanjem, drgnjenjem, interferenco radijskih valov, z vzmetmi, izvijači itd. maličil njeno zvočno podobo v iskanju izraznosti med tonom in šumom.

V ta razkol se je v zadnjih letih prikradla tišina, pojmovana skozi miselno izkušnjo Johna Cagea kot prostor (iz)zvena, neintencionalne zvočnosti, v katero se vtirajo skrajno premišljene geste, zvočni drobci, pretanjeni šumi, drobljenje statike, razdrobljen hrup in goste, plastovite zvočne gmote. Ta vmesni prostor pri plošči Between pomeni prostor izjemnega drobnosluha, naraščanja in popuščanja napetosti v spletu šumov, pritajenih dronov, rezkih sinusoid, občasno prepoznanih tonov in bodljikavega feedbacka.

Čeprav je izraznost obeh špilavcev na površju odmaknjena, gradi na izraziti dinamiki kljub lahnemu dotiku in občutljivemu vijačenju skrbno moduliranih zvočnih tekstur. V ''vmesju'' pričujoče plošče smo radikalno ukleščeni v zvočnem ustroju, ki se odmika od harmoničnih, melodičnih in ritmičnih zasnov glasbe, ravno na meji govorice med ''hrupom'' in ''glasbo'' pa se tvori prelomna in intrigantna elektro-akustična godba zunaj oholih in razvodenelih inštitutov in laboratorijev za elektro-akustiko.

+ + + + +