Se še spomnite britanske skupine, ki si je nadela ime Pulp 16 let pred Tarantinom in ni bila fikcija, kar še posebej velja za njenega frontmana Jarvisa Cockerja? Ta sheffieldski ekscentrik in novodobni dandi iz delavskega razreda je s svojimi bridkimi besedili sredi devetdesetih let zamajal stopničke prvakom tedaj prevladujoče brit pop scene in jim pokazal, da je pop lahko tudi inteligentna glasba.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Se še spomnite britanske skupine, ki si je nadela ime Pulp 16 let pred Tarantinom in ni bila fikcija, kar še posebej velja za njenega frontmana Jarvisa Cockerja? Ta sheffieldski ekscentrik in novodobni dandi iz delavskega razreda je s svojimi bridkimi besedili sredi devetdesetih let zamajal stopničke prvakom tedaj prevladujoče brit pop scene in jim pokazal, da je pop lahko tudi inteligentna glasba.
Jarvis se po uradnem razpadu Pulpa vrača na sceno s svojim prvim albumom, nekakšnim logičnim nadaljevanjem plošče We Love Life (2001). Na prvi pogled lahka, neobremenjena Cocker-pop poetika je prežeta s kompleksnimi besedili, v katerih je veliko več socialne tematike, Cocker pa dokazuje, da je s tem albumom prerasel brit pop in vse njegove akterje. Osvežujoče, pa ne pozabite na sporočilo iz skritega komada - Cunts Are Still Running The World.
+ + + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi