Jani Mujič in Tone Škrjanec: Lovljenje ritma

Če bi v enem izmed hramov ljubljanske kulture, trnovskem KUD-u France Prešeren, izbirali najboljši plošček lanskega leta, sploh ni dileme, kaj bi izbrali. Odkar je izšel izdelek basista Janija Mujiča in pesnika Toneta Škrjanca, ob vsakem obisku kulturnega društva odmeva vedno ista mračnjaška, težka, melanholična godba, ki na prvi posluh zamori duha kot ekstremna vegetarijanska propaganda proti klanju živali, zaradi katere se ti obrne želodec. Bauhausovskim in crassovskim vzporednicam navkljub pa je godba tipično slovenska - seveda če vzamemo za tipična slovenska benda, ki sta v zadnjem času naredila kaj zanimivega, kolektiv Bast in posthardcorovsko združbo 2227.

Lovljenje ritma nadaljuje s slovensko altermuziko na pesniški način. Še nikoli ni bila neposredna povezava med recitiranjem pesmi in glasbeno podlago tako usklajena in premišljeno dodelana. Po eni strani sicer ima zaslugo za to ulična poezija, polna dima, piva, katarze in nirvane, še bolj pa pesmi zaživijo zaradi nepsihedelične basovske podlage, ki se ji poznajo različni vplivi in široko obzorje, zaradi česar ni omejena zgolj na en žanr.

Zvoki, ki prihajajo izpod Janijevih prstov, kažejo, da se je že v osemdesetih letih kalil pri brezkompromisnem, krulečem in udarnem hardcoru, da je dozorel v funkyjevsko crossoverski preobleki U.B.R. oziroma 2227 in da se sedaj poleg produciranja za bende, kot je Moveknowledgement, ukvarja z gledališko glasbo. Težko bi drugače našli bas, saj ta v večini bendov ne velja za osnovni inštrument, ampak zgolj za podlago, ki bi tako dobro prevzel vlogo prve violine v orkestru. Ta trenutek bi se lahko spomnil samo Beograjčana Koje, ki se ukvarja z nečim podobnim, vendar na povsem drugačen način.

Jani in Tone ne bosta nikoli tako zaslovela kot Disciplina kičme, niti na koncerte ne bosta pritegnila toliko obiskovalcev kot "Najbolji", zato pa ne moremo avtomatično trditi, da je njuna glasbena interpretacija težke poezije kaj manj vredna, samo zelo drugačna je ali, kot bi rekel pesnik: "Naj nas imajo radi, in to s premislekom." Po eni strani bi lahko CD Lovljenje ritma uvrstili med naslednike pred leti izdanega Koščka hrupa in ščepca soli, čeprav bi prej lahko rekli, da gre za nadaljevanje glasbenega izraza 2227, to pa je pri njiju tudi najbolj prepričljivo. Navdušita ljubitelje poezije, ki se ne ukvarjajo veliko z glasbo, pa tudi glasbene ljubitelje, ki jih zadovolji samo nekaj nevsakdanjega in nekomercialnega. Vsak naj se po ogledu odloči, ali gre za zanimiv pesniški večer ali za glasbeni koncert s konceptom ...

+ + + +