Plošča / Steven Seagal: Mojo Priest
2007, Hypertension
Max Modic
MLADINA, št. 8, 28. 2. 2007
Steven Seagal, nekdaj prihodnost akcijskega trilerja, zdaj pa statusni simbol vzhodnoevropskega videopofla, je veličastni zbirki svojih egov, ki se raztezajo od bliska smrti do inkarnacije tibetanskega dalajlame, dodal še razsežnost urbanega čikaškega pevca bluesa. Po zaslugi ubrane in uigrane ekipe (v štiklu Shake ga denimo podpira sam Bo Diddley) ter izbire nezgrešljivih standardov, kot je Dixonov Hoochie Koochie Man ali pa Dust My Broom Elmora Jamesa, se po rahlo nefokusiranem prvencu Songs From The Crystal Cave (2004) na drugem, recimo temu, samostojnem albumu izkaže za potrjenega ljubitelja americane. Nekatere naivnosti je nujno vzeti v zakup, so pa lažje prebavljive kot profesionalne osladnosti kakega Erica Claptona. Butična roba par excellence.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Max Modic
MLADINA, št. 8, 28. 2. 2007
Steven Seagal, nekdaj prihodnost akcijskega trilerja, zdaj pa statusni simbol vzhodnoevropskega videopofla, je veličastni zbirki svojih egov, ki se raztezajo od bliska smrti do inkarnacije tibetanskega dalajlame, dodal še razsežnost urbanega čikaškega pevca bluesa. Po zaslugi ubrane in uigrane ekipe (v štiklu Shake ga denimo podpira sam Bo Diddley) ter izbire nezgrešljivih standardov, kot je Dixonov Hoochie Koochie Man ali pa Dust My Broom Elmora Jamesa, se po rahlo nefokusiranem prvencu Songs From The Crystal Cave (2004) na drugem, recimo temu, samostojnem albumu izkaže za potrjenega ljubitelja americane. Nekatere naivnosti je nujno vzeti v zakup, so pa lažje prebavljive kot profesionalne osladnosti kakega Erica Claptona. Butična roba par excellence.
+ + +
