Petindvajset let je kar častitljiva doba za ansambel; za slovenskega, ki se mu ves ta čas ni ljubilo pokukati čez plot inflatorne zvrsti zmerno mehkega metala, še toliko bolj. V 25 letih se nabere veliko bundesliga frizur, nemogočih stilov in obupnih poskusov v angleščini, ki jih je treba brezpogojno preslišati oziroma preglasiti.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Petindvajset let je kar častitljiva doba za ansambel; za slovenskega, ki se mu ves ta čas ni ljubilo pokukati čez plot inflatorne zvrsti zmerno mehkega metala, še toliko bolj. V 25 letih se nabere veliko bundesliga frizur, nemogočih stilov in obupnih poskusov v angleščini, ki jih je treba brezpogojno preslišati oziroma preglasiti.
No, v 25 letih pa srečaš tudi veliko klišejev, ki jih moraš preigrati, in Šank Rock se do zadnje podrobnosti spomni prav vseh, kar bi sicer zlahka pokopalo marsikateri bend, v primeru velenjskih Bon Jovijev pa je iz tega nastal njihov najboljši in glede na glasbeno teksturo tudi najbolj profesionalno zasnovan album. Okej, niso senca sebe, toda v duetu bi vseeno raje spet videl/slišal Natalijo Verboten kot Akija Rahimovskega.
+ + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi