Z zadnjim nosilcem zvoka Canvas Solaris več kot uspešno nadaljuje tisto, kar je bilo mogoče slišati na prejšnjem, Penumbra Diffuse, ali morda na plošči Sublimation. Slušatelj je priča odlični, žanrsko popolnoma nedefinirani godbi, ki sicer potuje v ušesa na podlagi distorzirane kitarske godbe, a se iz trenutka v trenutek lahkotno sprehaja prek vseh možnih pogruntavščin dandanašnje bolj ali manj popularne glasbe.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Z zadnjim nosilcem zvoka Canvas Solaris več kot uspešno nadaljuje tisto, kar je bilo mogoče slišati na prejšnjem, Penumbra Diffuse, ali morda na plošči Sublimation. Slušatelj je priča odlični, žanrsko popolnoma nedefinirani godbi, ki sicer potuje v ušesa na podlagi distorzirane kitarske godbe, a se iz trenutka v trenutek lahkotno sprehaja prek vseh možnih pogruntavščin dandanašnje bolj ali manj popularne glasbe.
Ker že v preteklosti pri skupini Canvas Solaris nekako ni bilo potrebe po pevskem delu, si ga ni omislila niti tokrat. Raje je ostala pri čisti instrumentalni glasbi, ki jo izjemno uspešno, z matematično natančnostjo ustvarja na svoj unikatni način. Več kot primerno, če želite v glasbi slišati več kot zgolj topoglav refren. Delikatno.
* * * * *
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi