Bob Mould: District Line

V drugi polovici osemdesetih let smo domači koncertni izbirčneži dobili soliden vpogled v pestro dogajanje na ameriški postpunkovski/hardcorovski sceni. Firehose, Dinosaur jr, Rapeman in Pixies so le nekateri od bendov, ki smo jih tiste čase videli na naših odrih. Vsi našteti so s številnimi drugimi sestavljali mozaik takrat nenavadno glasnih in umazanih kitarskih zvokov. Kot se je izkazalo čez nekaj let, se je ravno zaradi te podzemne rockovske struje zgodil grunge. A vendarle, nikoli nas ni obiskala skupina Hüsker Dü, mogočna sonična trojka iz Minneapolisa, ki je s svojim izjemnim diskografskim nizom za kultno založbo SST (prvi konceptualni punk album Zen Arcade, New Day Rising, Flip Your Wig) in založbo Warner (Candy Apple Gray, Warehouse) najbolje zaokrožila takratno dogajanje v ameriškem undergroundu. Njena sposobnost spajanja kitarskega hrupa na meji vzdržljivosti s prijetnimi pop melodijami in vokalnimi harmonijami v drugem planu velja za pojem še danes. Skupaj z besedili.

Hüsker Dü so sestavljali Greg Norton, basist in takrat tudi najlepši brkač v rocku, bobnar in vokalist Grant Hart ter vokalist in kitarist Bob Mould. Hart in Mould sta bila tudi avtorja večine materiala, vseeno pa so skupaj podpisane skladbe prej izjema kot pravilo. Bila sta velika avtorska tekmeca, Hartovi pritiski, naj se na albume uvrsti več njegovih skladb, in frke z drogo pa so pripeljali do razpada skupine leta 1987. Bolj ali manj so ostali v okvirih kultnega statusa, a izjemno vplivni. Hart in Mould sta začela solokarieri, Norton se je posvetil svoji restavraciji. Od vseh je le Mould ponudil konstantno avtorsko ustvarjanje. Po dveh soloalbumih je leta 1992 udaril s power-pop bendom Sugar. Prvenec Copper Blue je postal plošča leta v NME-ju. Po dveh albumih je Sugar razpadel. Mould je solizem uspešno zakoličil že z albumom Workbook leta 1989, introspektivno kolekcijo pesmi, s katero je v postdüjevskem obdobju umiril svoje strahove in demone.

Izdelki, ki so po razpadu skupine Sugar sledili do konca devetdesetih let, so brez posebnih presežkov vrteli podobno formulo. V tistem času se je preselil v liberalni New York, se javno deklariral za geja in začel odkrivati plesne klube in elektronsko glasbo. Rezultat sta bila projekt Blowoff in slaba solistična plošča Modulate. Bizarnost v Mouldovi karieri je bilo pisanje scenarijev za wrestling ligo. Na srečo le na kratko.

Napol pozabljen se je leta 2005 vrnil s solidnim albumom Body Of Song, ki ga je posnel z Brendonom Cantyjem, bobnarjem skupine Fugazi. Z njim je delno obudil glasne kitarske sloje, značilne za obdobje skupine Sugar, in prepoznavno melodiko sedaj že zrelega avtorja. Novost je bila le sramežljiva uporaba elektronike. V tem kontekstu stoji tudi District Line. Ta ponuja nekaj čvrstih kitarskih pesmi, nekaj balad, naklonjenost elektronski glasbi pa Mould pokaže s plesnjakom Shelter Me. Zrelo in sproščeno delo pionirja alter rocka, a brez posebnega žara.

+ + +