Zmagali, da bi potem zavladali skupaj s poraženci?

Pred dnevi mi kanadski prijatelj pošlje elektronsko pošto z vprašanjem, kako naj razume slovenski svet: levica je z LDS na čelu kolosalno zmagala na volitvah, sedaj se pa na vse pretege trudi, da bi v vlado privabila še katero izmed poraženih desnih strank?

Ko je francoska levica osvojila večino parlamentarnih sedežev, bi bilo onkraj razsodnosti spraševati se, če bo socialist Lionel Jospin ponudil kak ministerski foteljček potolčenim golistom. Ali da bi zmagovita hrvaška šestorka podelila kos oblasti tudi levem krilu hadezejevcev?

Kje je raison sprevržene logike LDS? Vse leve stranke vključno z Jelinčičevo SNS in mladih SMS pravijo, da bi se do njene vlade obnašale konstruktivno, Janez Drnovšek pa vseeno pogleduje k zaveznikom na desnici. Zakaj šef LDS snubi stranko SLS, ki jo je pred manj kot pol leta poskušal vreči iz vlade, kar ga je tedaj stalo premierske glave?

Pravzaprav je po zmagi prvak LDS povabil vse šefe parlamentarnih strank na pogovor o možni koaliciji. Vse so lahko potencialni partner. Kdo bi v tem utegnil ugledati celo višek demokratičnosti, ko bi vlado sestavljali tako kot parlament ministri vseh parlamentarnih strank. Saj res, ali ni bolj pošteno, da pri vladi sodelujejo vsi, ne pa samo zmagovalci? - Stara kardeljevska doktrina, udejanjena v SZDL, ki je bila krovna zveza, ki naj bi združevala vse stranke in gibanja. Leta 1988 je pokojni Jože Smole še upal, da bo preprečil uvedbo večstrankarske demokracije s tem, da bo pod dežnik svoje SZDL spravil tudi slovensko kmečko zvezo in slovensko demokratično zvezo.

Nak, sodobna demokracija funkcionira po konfliktni dihotomiji vladne vs. opozicijske stranke. Ne nazadnje, je zloglasni točkovni sistem odpravil šele minister Lovro Šturm. Številni mu očitajo, da je to storil le zavoljo predvolilne kampanje. Povsem irelevantno, kakšni nameni so ga vodili, factum je, da je odpravil moro, ki je tlačila osnovnošolce in njihove starše. Eklatantni zgled koristnosti in smiselnosti zamenjave oblasti. Šolski ministri LDS tega za nobeno ceno niso hoteli ne nameravali storiti. Pa je že logika stvari same vodila v to smer. Prof. Srečo Zakrajšek z gimnazije Bežigrad je ob tem izrekel preprosto bister stavek: "Zakaj bi morala biti cela generacija podvržena presiji točkovnega sistema, ko pa problem vpisa v srednjo šolo zadane manj kot dvajset odstotkov učencev?"

Janez Drnovšek seveda ne spada med stare kardeljance niti med prenovitelje, njegovi računi so seveda drugačni. O dogovarjanjih med njim in strankarskimi prvaki javnost ne njegova množica volilcev ne sme izvedeti ničesar. Pač, nekaj izda Franc Zagožen iz SLS, ki je prostodušno opisal svoje barantanje, ko je hotel za svojo stranko izpogajati 3 ministrska mesta, od tega eno podpredsedniško, nasprotna stran pa mu je ponudila le dve. Dogovori o vladi so torej čisti primer trgovanja s številom ministrskim stolčkov. Izbrani bodo tisti, ki bodo zahtevali čim manj!

A vseeno, zakaj LDS ne vključi le združene liste in Desusa, ko pa lahko v težavah zmeraj računa na svoja za zmeraj zvesta manjšinska poslanca, na podporne Jelinčičeve nacionaliste in prav tako konstruktivne SMS?

Strategija liberalnih demokratov je bila vseskozi držati položaj srednje vladajoče opcije tudi v sami vladi. Leta 1992 so imeli levo od sebe združeno listo in socialiste, desno pa socialdemokrate, zelene in demokrate. Na naslednjih volitvah se jim je število glasov podvojilo, vsem partnerkam pa krepko osušilo. V volilno leto 1996 so prihrumeli z združeno listo na levi in krščanskimi demokrati na desni. Izplen se jim je povečal za dvajset procentov, partnerkama pa usahnil za tretjino. Na zadnje volitve so prišli z dediščino koalicije z desno SLS in levim Desusom. Uspeh jim je poskočil skoraj za 30 odstotkov, SLS pa padel na polovico, partner Desus, ki je mandat v vladi preždel neopazno brez enega samega ministra, je volitve preživel brez usodne praske, a tudi brez skoka navzgor.

Vladni uspehi so pripisani LDS, državo rušeči spori in afere pa njenim partnericam. Zakaj bi uspešna stranka menjala strategijo, ki zmaguje? In zakaj bi šli politiki, ki so vodili to politiko in dosegli sanjske uspehe na volitvah, korenito spremeniti svoj odnos do koalicijskih partneric? Zgodba, kako so od l. 1992 vse tri serije koalicijskih partnerk ena za drugo rovarile proti državotvorni LDS, spada v postavnojsko filmsko produkcijo o dobrih partizanih in zmeraj slabih domobrancih in Nemcih.

Ob teh političnih deformacijah, ko zmagovalec vabi v vlado poražence, pa izgublja stari smisel tudi slovenski jezik. Sekretar LDS Gregor Golobič je zadnjič opozoril na pogrom, ki ga desna vlada vodi zoper njihovega člana Jožeta Leniča, moža, ki je zadnji trenutek v imenu vlade prodel del "Delovih" delnic "Gorenju". Finančna preiskava zoper političnega veljaka je po besednjaku LDS postala kar sinonim za pogrom, besedo, ki je doslej označevala množične pomore Židov in Armencev. -???

A transformacija sveta besed teče enako hitro tudi na drugi strani. Na radiu "Ognjišče" so predvajali reklamo za enodnevno romanje v Rim z letalom z brniškega letališča! Pod pojmom romanje je jezik doslej razumel veliko dejanje vernika, ki gre v sveta mesta peš, če ne kar po kolenih; najmanj, kar se od njega pričakuje, pa je, da se bo odpeljal na večdnevno pot z vernimi brati in sestrami kvečjemu z avtobusom.

Vest o turistih, ki so jih na letalu v Rim varnostniki temeljito preiskali, bi odslej lahko naslovili: Pogrom nad romarji!