Za seboj brišejo sledi

Razplet brutalnega napada na novinarja Mira Petka bo krucialni dogodek slovenske družbe. Ko so pred nekaj leti v Moskvi podstavili peklenski stroj novinarju Dimitriju Holodovu, se je na njegovem pogrebu zbrala desettisočglava množica. Res ganljiva posthumna solidarnost in načelna podpora svobodi medijev, vendar za realnost praktično brez pomena. Policija morilcev, kaj šele naročnikov, ni nikoli razkrila.

Kar šteje v slovenski aktualosti, je učinkovita akcija kriminalistov. Vložek je silen. Če napadalcev na novinarja ne razkrijejo, grozi vzdušje latinoamerikanizacije. Strah in samoomejevanje pri novinarjih ter zadovoljstvo in ošabnost kritiziranih mogotcev, ki jim bo govorica sile postala priročni insekticidni Pips, s katerim bodo tišali in izkoreninjali neprijetne medijske vesti o njihovih rabotah.

V parlamentu je sicer vladajoča koalicija zavrnila predlog o skladu za pluralizacijo medijev. Poslanci LDS, na čelu z Jelkom Kacinom in Slavkom Gabrom, so navajali širok diapazon argumentov: od tržnih do hiperboličnih primerjav novinarjev z bebci. Dejansko, zakaj bi del medijev živel od zaslužka na trgu, izbrani pa bi se pasli v državnih jaslih? Pa tudi: zakaj bi vsi davkoplačevalci plačevali za užitek desnih konzumentov, ki bi jih mediji dnevno razveseljevali s hvalo njihovim in grajo nasprotnih?

Zgled čiste liberalne drže. Toda, samo do mestnih vrat. Prvakinja LDS in ljubljanska županja izdaja časopis Ljubljana v več kot sto tisoč izvodih, ki plačuje astronomske honorarje, ki ga brezplačno prinesejo v nabiralnike ljubljanskih stanovalcev, in katerega leitmotiv je glorifikacija Viktorije Potočnik. A doslej še ni bilo prebrati javnega protesta gospoda Kacina ali kogarkoli izmed treh ducatov LDS poslancev na račun samopaštva njihove ljubljanske kolegice. Liberalna načela jim očitno pridejo na misel le takrat, ko rabijo besedni argument zoper zahteve parlamentarne opozicije.

Govorica pesti pa postaja čedalje bolj uporabljeno sredstvo za reševanje družbenih problemov. Delavci v pivškem podjetju Javor so po dveh tednih občutili pesti varnostnikov. Sindikalisti so namreč sporočili, kako so orjaki službe G 7 tako premlatili nekaj stavkajočih, da so ti morali poiskati pomoč kar v Kliničnem centru. Več udarcev v glavo je prejel celo sindikalni pogajalec Franc Brumen. Kot da bi šlo za lokalno folkloro! Od kod mišičnjakom pravica, da zato, ker so v službi pri varnostni službi, lahko nekaznovano pretepajo ljudi? Predvsem pa: kje je tu policija, zakaj ne zaščiti stavkajočih delavcev pred nasiljem poklicnih silakom? Od nikoder vesti, da je lokalna policija na zaslišanje privedla pretepaške varnostnike, ki se obnašajo, kot da so šerifi z divjega zahoda.

Objekt kriminalistov pa je postal psevdoprvak Matjaž Rogelj, ki mu je s hvalnico nasedel celo državni predsednik. Predsedniku Milanu Kučanu je po razkritju postalo nerodno, pa je svoje navdušenje nad računalniškim šampionom umaknil s svojih spletnih strani. Brez pravega razloga, zakaj verjel je le agenciji STA. Ja logično, da bo predsednik države verjel vestem, ki jih pošilja državna tiskovna agencija!

S čim bi torej lahko upravičili Kučanovo radiranje lastnih dejanj? Predsednika je skrbelo za ugled predsedniške figure, pa je dejstva malce umaknil izpred oči. Toda gospod Kučan vendar ni od včeraj. Pred leti mi je kolega zgodovinar pripovedoval, kako so po zmagi Demosa na centralnem komiteju zveze komunistov Slovenije izpeljali sistematično akcijo čiščenja partijskih arhivov. Vse komprimitirajoče nastope, govore in depeše Milana Kučana in njegovega kroga prenovljenih komunistov so odstranili iz arhivskih mapic in s tem iz zgodovine.

Takrat se mi je zgodba zdela iz sveta verjetnega, zdaj stvarnega. Če je predsednik za svoj všečni imidž pripravljen zabrisati celo svojo nedolžno naivnost nad lažnim prvakom, kaj je šele storil s temnimi stranmi dolgoletne kariere partijskega sekretarja!??????

Fasciniranost nad šampioni, pri katerih medije sploh ne zanima vsebina, je globji slovenski fenomen. Ob vesteh o računalniškem prvaku ni nobeden izmed medijev poiskal elemetov vsebine. Tiste najbolj samoumevne: v čem je pravzaprav zmagal mladi genij? Kakšne naloge je reševal? Za koliko boljši je bil od ostalih? Ne, šteje le zunanji blišč, o substanci se ne razmišlja.

To pa je pravzaprav princip stare slovenske partijske družbene mentalitete. Se še spomnite lanskega poletja, ko se je ob Velenjskem jezeru zbralo 20.000 članov zveze društev upokojencev Slovenije, ki jih je v dramatičnem govoru nagovoril njihov predsednik Vinko Gobec in jim za potrebe volilne kampanje napovedal, kako jim bo tedanji premier Andrej Bajuk znižal penzije? Množica je padla na besedo, in že naslednji hip je zavel bes do Koalicije Slovenija.

Pol leta kasneje, ko je Drnovškova vlada de facto vpeljala sistem "zaostajanja pokojnin", ko so se penzije začele tanjšati, Velenjsko jezero sameva. Ker gospod Gobec ni pozval k odporu, aktivisti zveze upokojencev ne vidijo razlogov za bunt. Njihov spomin na poletni aktivizem napram ravnanjem vlade pa je medtem že izpuhtel.