Planica v Ljubljani

Pogovori o prodaji bank tujim bančnim koncernom in tudi Pivovarne Union belgijskemu Interbrewju so iz borznih krogov preskočile v politiko. Politizacija resnega finančnega vprašanja? Nikakor, velja samo prisluhniti argumentom prodajalcev.

Ko so koprska podjetja prodala večinski delež italijanskemu bančnemu podjetju, smo lahko prebirali, da bodo s kupnino kupili tudi tamkajšnje vinograde in dosegli, da bo zemlja ostala v slovenski lasti. Kupec banke pojasnjuje, da se je za nakup odločil z namenom razširiti poslovanje banke, prodajalec banke pa ne predstavi programa, s katerim bo denimo podeseteril proizvodnjo primorskih vin. Nenavadni tip kupčije.

Reč sicer spominja na čase pred stoletjem, ko je v Trstu italijanski kapital obvladoval banke, slovenski pa je držal v rokah domačo grudo.

Še bolj lunatični argument je prinesel direktor Pivovarne Union Mitja Lavrič, ko je izjavil, da prodajajo pivovarno Belgijcem zato, da jo rešijo pred propadom, ki ji grozi, če jo prevzame Pivovarna Laško, ki zna zapreti in ukiniti njeno proizvodnjo!!?

Sicer pa je celo sam premier Janez Drnovšek na poslanske očitke zaradi prodaje državnih bank izrekel mesijanski stavek, da to počne zato, da bomo potem živeli bolje.

Brrr, nevarni časi, če je argument za prosperiteto premierova obljuba.

Janez Drnovšek pa je obljubil tudi 150 milijonov tolarjev iz proračuna, ki jih je rezervirala vlada za gradnjo nogometnega stadiona v Ljubljani!?? Celo mož, ki je bil doslej vzvišen do množičnih evforij, je podlegel. In z njim očitno resorni ministri: zdravstveni minister Dušan Keber daje prednost stadionu pred gradnjo bolnišnic, obrambni minister Anton Grizold stoka, da vojska nima denarjev, a tokrat ne protestira, šolska ministrica Lucija Čok krči in seka denarje za raziskave, kulturna ministrica Andreja Rihter je očitno pozabila zgraditi novi NUK, in vsi preostali. Ljubljanski stadion je postal prednostna investicija za slovensko vlado!!!!! Nogometni stadion, ki ni bil doslej v programu vladne politike, je naenkrat dobil status naravnih nesreč, kot so poplave in potresi, zaradi katerih vlada opusti običajne principe odločanja o investicijah in vrat na nos izbrska svoje rezerve.

V Rusiji npr. se je zbornaja komanda tudi uvrstila na svetovno prvenstvo, a je vlada mirne duše sklenila, da nima dovolj denarja za gradnjo novih nogometnih štadionov in raje umaknila svojo kandidaturo za organizacijo evropskega nogometnega prvenstva.

Slovenska nogometna histerija je povzročila izklop elementarnega razmišljanja. V državi v prihodnjem letu reprezentanca ne bo mogla igrati na bežigrajskem stadionu, toda ostajajo stadioni v Celju, Murski Soboti, ne nazadnje tudi v mestu državnih prvakov Mariboru. Zakaj ne bi igrali nekaj tekem na leto zunaj Ljubljane?

Konec koncev se množice valijo tudi v Planico na ogled skokov in poletov, na Pohorje na smučarske tekme za Zlato lisico, v Kranjsko Goro, etc. Če tu vprežemo sedanjo nogometno logiko, pridemo do zahteve, da je treba postaviti smučarsko letalnico kar v Ljubljano! Tu ni absurd to, da bi letalnico postavili v Ljubljani, temveč to, da zahteva po financiranju novega stadiona v Ljubljani iz državnega proračuna ni videti absurdna!!!!!!!

Drnovškov žegen za proračunsko sofinanciranje stadiona postavi na laž njegovo zavzemanje za regionalizacijo. Očitno njegova ideja ne pomeni spodbujanja tekmovalnosti med slovenskimi mesti, temveč piramidalni centralizem, po katerem morajo biti osrednje institucije vedno postavljene le v Ljubljani, njihove dislocirane enote pa po manjših mestih.

Na nogometni mrzlici pa parazitira tudi večji del opozicije, ko 23 poslancev SDS, NSi in SMS od vlade zahteva, da nameni za ljubljanski stadion 1 milijardo tolarjev. Reč je le politična raca, saj manjšina zahteva od večine, da njena vlada ta denar pridobi tako, da ga vzame svojim skupnim službam in generalnemu sekretarju!??

V Ljubljani pa županja Viktorija Potočnik vodi že avtoritarno politiko, ko najprej razglasi, da bo gradila stadion in zdaj pa že postavlja direktorja, ki bo vodil ta projekt. O tako krucialnem projektu odloča v svojem štabu, ne da bi o tem razpravljal mestni svet, kaj šele, da bi povprašala svoje občane ali po muenchenskem zgledu razpisala referendumsko odločanje.

Naenkrat izgine tudi svet alternativ. Ne odloča se med študentskimi domovi, pediatrično kliniko, mini stadionom za seniorje (po ideji prof. Drage Ulage), telovadnicami v vrtcih, nogometnim stadionom, univerzitetno knjižnico, novo košarkarsko dvorano... Tu nastopi nogometni diktat!

Značilnost županjevanja Viktorije Potočnik postaja ignoriranje skrbi za standard meščanov. Že nekaj mesecev je prekopana Slovenčeva ulica in z njo trasa avtobusa št. 14, zaradi česar meščani izgubijo vsaj po deset minut dnevno. Sedaj pa reč stoji že tedne, zakaj gradbeno podjetje G 7 se je pritožilo na izbor izvajalca, tako da o sporu odloča državna revizijska komisija. In naslednje dneve in tedne bo cesta zaprta, gradbišče pa samevalo.

Mestna oblast je namreč pred časom objavila razpis za rekonstrukcijo Slovenčeve ceste. Nanj sta se javila SCT, ki bi za delo računal 107 milijonov tolarjev, in G7, ki bi ga opravila za 84 milijonov. Aparat gospe Potočnikove se je po tehtnem premisleku odločil za ugodnejšega ponudnika SCT, ki je za mestno blagajno dražji za 23 milijonov!????????????

Se je zaradi suma korupcije sestala preiskovalna komisija mestnega sveta, še zlasti potem, ko je bilo podjetju SCT zaradi nepravilnosti v postopku odvzeto delo na enem izmed odsekov avtocest? - Nak, kot da gre za izgubo škatlice vžigalic

Ne glede na razplet pa že dosedanja politika županjinih služb kaže na popolno odsotnost demokratičnosti postopkov. V poštenih in fair okoliščinah bi cesto začeli rekonstruirati šele potem, ko bi se pravnomočno končal razpis.

V Ljubljani evidentno vlada čedalje bolj avtoritarna in samoljubna županja.