Pamflet / Bernard Nežmah: Oholi nasmeški

Kaj je klasična slika južnoameriške diktature? - Južnoameriški državni poglavar v črnih sončnih očalih stoji pred postrojeno enoto elitnih odredov.

Zadnja sreda v šentviški vojašnici: premier Janez Drnovšek in njegov obrambni minister Anton Grizold sredi oblačnega dne s temnimi očali odkorakata mimo strumno stoječega voda vojakov.

Ergo, Slovenija se konstituira kot različica latinoameriške vladavine vojaškega škornja?

Nikakor, pa vendar ne nedolžno igriva primerjava. Vrhovni poglavarji tam in tu izražajo enako vzvišenost in oholost nad vojaškimi obvezniki. Ko je namreč premier Drnovšek spregovoril novinarjem, je to storil drugače - iz oči v oči. Zaradi rešpekta do slednjih je pred tem snel svoje sončne naočnike. Za navadne soldate pa je ostal visoko na tronu, skrit za temnim steklom.

Povsem drugače kot v antični kralj Filip Makedonski, ki je prenašal vse napore kakor preprost pešak, jedel z njim iz istega kotla, spal z njim na istih tleh in se z njim vred nastavljal najhujšim nevarnostim. To presrečno razmerje med poveljnikom in vojakom je bilo vzrok, da se je Filip ponašal z domala nepretrgano vrsto zmag.

Slovenska država trenutno res ni v vojni, je pa ignoranca sedanje vlade do ljudstva enako neprijetna. Ali kar cinična kot v primeru mesečnih razglasitev najbolj prijaznega državnega uradnika. Predsednik vlade zadovoljno podeljuje nagrade svojim prizadevnim uslužbencem, v istem trenutku pa nastajajo rekordne vrste državljanov, ki ure in ure čakajo pred uradniškimi okenci za potne liste. Čakati dve uri na vlogo za pasport je naenkrat dobilo značaj neizbežne naravne ujme, kot so poletne plohe.

Toda, ali vrste pred okenci res niso povezane z Drnovškovo vladavino?

Da bi potoval lepše, udobneje, varneje in hitreje si je prvi mož vlade naročil novo luksuzno letalo. In kaj je isti politik storil, da bi se ljudstvo ne spremenilo v kače čakajočih kot v dobi komunizma, ko so ure in ure čakali na sladkor, kavo, prašek in drugo? Je pred dobrim letom, ko so sklenili obvezno zamenjavo potnih listov, osnoval posebni štab, ki bi izpeljal takšno reorganizacijo državne uprave, ki bi projekt zamenjave potovalnih dokumentov izpeljala hitro in učinkovito?

Nak, njegovo vladanje ne izhaja iz skrbi za dobrobit prebivalstva, on očitno ravna bolj po napotkih marketinških svetovalcev, da mu izbiranje najbolj prijaznih uradnikov in obisk vojaškega garniziona prineseta dodatne glasove podpore.

Zato premier z lahkoto najde čas za obisk vojašnice, niti urice pa mu ne preostane, da bi obiskal krškega župana Francija Bogoviča. Ta mu je obupan - "ker do drugačnih komunikacij z gospodom Drnovškom ne more priti" - napisal zdaj že drugo odprto pismo, v katerem ga opozarja na sprejeti amandma hrvaškega sabora, ki zahteva saborsko soglasje k programu odlaganja in razgradnje jedrskih odpadkov.

Kaj to pomeni? Če sabor ne privoli v drugačno rešitev, kot je sedanje stanje, bodo odpadne radioaktivne snovi na vekov veke ostale v Krškem!!!??????

Hudičevo resen zastavek, ki pa se gospoda premiera ne tiče. Zanj to ni problem. Še manj za njegovega okoljskega ministra Janeza Kopača, ki je ob tem celo naravno in prostodušno začuden: kakšen problem pa zganjajo v Krškem, ko pa je pogodba s Hrvaško tako lepo napisana?

Zato lahko spontano presenečeno posluša nemogoče in naščuvane zahteve prebivalstva v okolici Žirovskega vrha, ki zahteva rento zaradi sobivanja z jedrskimi ostanki. Meritve namreč kažejo, da je radioaktivnega sevanja zanemarljivo malo.

Toda, če je reč tako nedolžna, zakaj spornih odpadkov ne uskladiščijo na protokolarnem posestvu na Brdu ali pod travnikom državniške vile Podrožnik, ali pa najbolj pravično na domovih porabnikov električne energije pač v sorazmerju s količino porabljene električne energije?

Minister Janez Kopač je definitivno postal najbolj ignorantski minister za okolje v zgodovini slovenske države!

A k ignoranci je dodal še oblastniškost. Pravkar je odstavil direktorja Uprave za jedrsko varnost gospoda Miroslava Gregoriča; po trinajstih letih direktorovanja. Je bil razlog direktorjev nepotizem? Nikakor, ministra je motilo, da direktor Gregorič ni bil kooperativen pri njegovem ministrovanju. Ker je imel drugačna merila glede na jedrsko in sevalno varnost, je s tem onemogočal "hitro in učinkovito ukrepanje" in minister Kopač ga je preprosto odstrelil z njegove funkcije.

Prvi mož za jedrsko varnost je imel težko hibo, zakaj svojo upravo je hotel še dodatno osamosvojiti po vzorcu držav Evropske unije. S čimer je nezaslišano krnil samopašno ministrovo maksimo kopačevstva; kdor mi ni podložen, ga odstavim!

V Nemčiji je kancler Gerhard Schroeder odstavil dolgoletnega strankinega sodelavca in obrambnega ministra Rudolfa Scharpinga zaradi medijske afere razkritja, da je dobil od zasebnega podjetja honorar za delo, ki ni bilo povezano z obrambnim ministrstvom.

Pred letom Drnovškov minister Janez Kopač s svojimi izjavami in dejanji tako ogorčil prebivalstvo Štajerske, da je zbralo desettisoče podpisov za njegovo odstavitev. Zakaj slovenski premier ni ravnal tako kot nemški kancler in ministra odstavil?

Preprosto, pri nemških socialdemokratih njihova priljubljenost ni večna, na volitvah zmagujejo in izgubljajo, medtem ko slovenska LDS vseskozi le zmaguje, celo po zadnjih javnomnenjskih anketah ima skoraj trikrat več podpore kot najmočnejša opozicijska stranka.

Prvi aksiom demokracije - poraz vladajoče stranke na volitvah, na Slovenskem že tako dolgo ne deluje, da so v LDS pozabili nanj.