V središču / Slovenije ni več – zdaj gre za Izrael!

Noro: Janševa vlada edina v Evropi ni hotela obsoditi izraelskega naseljevanja Zahodnega brega. Janševe vlade ne moti izraelski genocid v Gazi. Janševa vlada jeseni pripravlja tri posvetovalne referendume o ljudeh, ki živijo »na naš račun«. Janševa vlada vpije, da bodo Slovenci kmalu manjšina v lastni državi. Janševa vlada zaostruje migracijsko politiko.

Kaj se dogaja? Zakaj Janša počne vse to? Je to res noro? Iracionalno? Ne, sploh ne. Vse to, kar počne Janša, samo prilepite na razvpito teorijo o »veliki zamenjavi«, pa v trenutku postane vse jasno.

Razpihajmo to meglo.

Slovenski skrajni desničarji nas torej apokaliptično prepričujejo, da so zarotniške elite sklenile, da bodo uničile slovenski način življenja, razsule nacionalno biološko identiteto, zmanjšale število »čistih« Slovencev in v Slovenijo z globalnega juga pripeljale »karavane« nekultiviranih priseljencev (»dilerjev, kriminalcev, posiljevalcev«, kot bi rekel Trump), ki jih bodo zamenjali in ki že zdaj živijo na njihov račun.

Skrajni desničarji hočejo nazaj, magari na silo in nasilno – hlepijo po »belski domovini«, po etnodržavi, v kateri bi lahko izživeli svojo patologijo.

V očeh Janševe desnice se dogaja strašen zločin: obratna kolonizacija! Invazija! Okupacija! Migracijski cunami! Protibelski rasizem! Velika zamenjava! Velika demografska substitucija! Veliki izbris belcev! Eksterminacija belcev! Etnocid! Genocidna zamenjava! Genocid nad belci! Genocid nad Slovenci!

Prišleki zamenjujejo domačine. Nebelci zamenjujejo belce. Nekristjani zamenjujejo kristjane. Globalni jug zamenjuje globalni sever. Če se bo to nadaljevalo, bo konec belskih nacij! Belci, ki se starajo, umirajo in izginjajo ter postajajo kulturno in ekonomsko irelevantni,

so pred izumrtjem! Pred mrkom! Pred zlomom! Zahodna civilizacija drvi v »rasni samomor«! V »etnosamomor«! Najprej kulturni genocid! Potem fizični genocid!

Oni prihajajo, mi odhajamo! Oni vstajajo, mi padamo! Ponižani, zapuščeni, prezrti, razlaščeni, zamenjani. Tujci v lastni domovini.

Slovenija je potemtakem sredi izrednih razmer, sredi kolonizacije, invazije in eksterminacije – v boju za golo preživetje, ki terja radikalno akcijo, pošteno dozo političnega nasilja in odločne, neustrašne, klene, junaške može, kakršne lahko dekadentni, moralno izgubljeni, degenerirani, nihilistični Sloveniji zagotovi le Janševa desnica, ki je zaužila rdečo tabletko, tako da vidi resnico.

Okej, kaj boste storili, desničarji?

Sanje o etnodržavi

Nekateri skrajni desničarji – recimo Alternativa za Nemčijo in slovenski stražarji, domoljubi, rasistični nacionalisti, nativisti, natalisti in panterji, razpečevalci slogana »Dom, Družina, Domovina«, ki tarnajo, da »bomo v nekaj desetletjih manjšina v lastni državi« – govorijo

o nujnosti »remigracije«, »repatriacije« in »rasne ločitve« (priseljencem je treba ponuditi »kovček ali krsto«, pravi Pierre Vial, vodja francoskega neofašističnega gibanja Zemlja in ljudje), drugi predejo o potrebi po »ponovni osvojitvi« oziroma reconquisti evropskih dežel in Amerike (Trump že izvaja veliko deportacijo, množični eksodus, »veliko vrnitev«), tretji – recimo ameriški neonacisti – napovedujejo, da bo v Evropi in Ameriki potreben »dolgoročen program evgenike«, guru francoske skrajne desnice Guillaume Faye terja »demigracijo«, »prostovoljni ali prisilni odhod tistih ljudi« (veste katerih), ameriška neonacistična Stvarnikova cerkev pa nič več in nič manj kot »sveto rasno vojno« (alias RAHOWA, po naše SVRAVO).

Gated community – recimo utrjena Citadela, kakršno so desničarski fundamentalisti načrtovali v Idahu (vse osebe, starejše od 13 let, bi morale obvezno nositi orožje, glavna industrija bi bila tovarna orožja ipd.) – ni več dovolj, getoizacija ne prime več, otoške libertarne utopije – kjer bi lahko neoliberalne elite živele srečno, deregulirano in neobdavčeno – pa se ne posrečijo niti tehnološkim tajkunom. Tudi »kulturna secesija«, ki so jo skrajni desničarji zagovarjali še pred nekaj leti (ignorirajmo dominantno kulturo, glasbo, filme, televizijo ipd.), ne pride več v poštev. Ločitev od tujcev – tistih, ki »kulturno« ne sodijo k »nam« – terja geopolitično formo, no, geopolitično ločitev, zato ne preseneča, da skrajni desničarji – podžigalci politike demografskega zastraševanja – sanjarijo o novih nacijah, kot so Ozarkia, New Albion, Pacific Northwest Territorial Imperative ali Evrosibirija (Eurosiberia), kjer bi lahko belski kristjani živeli v skladu s tradicijo, kjer bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč, v zlatih časih, kjer bi bili »spet veliki«, kjer bi sosedje spet poznali vse sosede, kjer bi se otroci spet igrali na ulicah, kjer bi ljudje vrata hiš spet puščali odklenjena, kjer bi bili moški lahko spet moški in ženske spet ženske, kjer bi bilo torej spet vse naravno, pač tako, kot zahteva in predvideva narava.

Tu vidite, kako omejena in revna je politična imaginacija skrajne desnice. Skrajni desničarji hočejo nazaj, magari na silo in nasilno – hlepijo po »belski domovini«, po etnodržavi, v kateri bi lahko izživeli svojo patologijo.

Zahtevam »belsko etnodržavo«, pravi Richard Spencer, neonacistični guru skrajne desnice (ki je leta 2016 tako bombastično zighajlal Trumpu!). »Zahtevamo svoje lastno ozemlje za preživetje svojega ljudstva,« pravi Nacionalsocialistično gibanje, ki je zraslo iz nekdanje Ameriške 

nacistične stranke. In ja, ustanovitev Pacifiškega severozahodnega ozemeljskega imperativa – robustne etnodržave – terja ameriški neonacist Harold Covington. »Brez tega bo arijska rasa v Severni Ameriki izginila.« V etnodržavi, fašistoidnem odgovoru na veliko zamenjavo, bodo skrajni desničarji – »pristni«, »pravšni«, »resnični«, »organski« ljudje, ki zelo radi strašijo z izmišljenimi citati (recimo nekdanjega alžirskega voditelja Houarija Boumediena, ki naj bi bil na zasedanju ZN napovedal veliko zamenjavo, milijone ljudi z juga, ki bodo planili na sever in ga zavojevalsko osvojili z »maternicami naših žensk«) – lahko končno sami, brez parazitov, brez zajedavcev, ki živijo na njihov račun, brez tistih, ki »kulturno« ne sodijo tja. Tu bodo lahko kulturno, politično in socialno prevladovali – tu bodo lahko nadljudje, višja rasa, Herrenvolk. Lahko bodo rekli, kar bodo mislili. In mislili, kar bodo rekli. Ne bo se jim treba samocenzurirati. Imeli bodo svobodo govora. Nobene tiranije!

Lahko si bodo odpočili od »pranja možganov«, »multikulturnosti«, »raznovrstnosti«, »degeneracije« in drugih »bolezni«, ki so ustvarile »kulturno krizo« in belsko nacijo pripeljale na rob degeneracije, samomora in izginotja.

Povsem varno in nemoteno se bodo lahko reproducirali, živeli v »čistem« okolju, po naravnih zakonih, izkoriščali svoj genetski potencial, uživali v svoji kulturi, brez »kužnih« tujih vplivov in slepih ulic »modernosti«, brez kriminala, degradiranih sosesk, izobraževalnega nazadovanja, destruktivnih institucij in kulturnih napetosti, ki jih povzroča vedno znova propadla rasna in kulturna integracija, brez »strupenih« platform, brez protibelske in protikrščanske šolske »indoktrinacije«, ki je tako močna in moteča, da belci sploh niso opazili protibelskih in protikrščanskih napadov in svojega lastnega rasnega izginjanja in izumiranja, »velike zamenjave«, kakor tudi niso opazili, da sta se država in demokracija prelevili v »maligni pošasti«, uničevalki in sovražnici belske, krščanske nacije (otroke v javnih šolah učijo, naj se sramujejo svoje rase!), ne pa v njeni varuhinji in zagovornici.

V etnodržavi bo medrasna reprodukcija – tako kot nekoč v nacistični Nemčiji – nemogoča. In kriminalizirana.

»Rasno mešanje je precej, precej hujši zločin od umora,« sporoča neonacistična organizacija Vanguard America, ena izmed organizatork onega zloglasnega shoda »Združimo desnico« v Charlottesvillu (»White Lives Matter!«).

Da Janša tako fanatično podpira Izrael, ni nič čudnega: Izrael je v očeh skrajne desnice ta, ki se le brani pred »veliko zamenjavo«.

V rasističnem romanu Turnerjevi dnevniki (The Turner Diaries, 1978), ki tako navdušuje neononacistične zagovornike teorije o »veliki zamenjavi«, rasne izdajalce – belke in belce, ki se plodijo z nebelci in nebelkami – javno obešajo. Slovenski skrajni desničarji, ki so gnevno prepričani, da so jih pustili zaostati le zato, da bi jih lahko zamenjali, in ki kričijo, da obstajata »le dva spola«, bi javno obešali istospolno usmerjene in transspolne osebe, drag queens, organizatorje parad ponosa, izvajalce splavov, feministke, kulturne marksiste in borce za človekove pravice – vse to so v njihovih očeh »rasni izdajalci«, saj znižujejo rodnost,

minirajo spolne vloge, spodjedajo družino, omalovažujejo tradicijo in preprečujejo nastanek rasno poenotene nacije, ki bi lahko ustavila vse vojne in zmagala v njih, v vojni proti družini, vojni proti kristjanom, vojni proti božiču in vojni proti zgodovini. »Spet moramo dobiti rasno čisto območje na Zemlji za žitje in klitje našega ljudstva. Imeti moramo belske šole, belske stanovanjske soseske in rekreacijske cone,« oznanja ameriška neonacistična organizacija National Alliance (njen slogan: »Pošljite jih nazaj. Ne morejo rojevati belih otrok.«), ki obenem – povsem v rimi z nacisti, slavilci in osvajalci Lebensrauma – svari: »V našem življenjskem prostoru ne sme biti nebelcev in okrog nas mora biti prostor za ekspanzijo.«

Načrt za holokavst

Ideja etnodržave ni le fašizirana, ampak je scela in povsem fašistična. Etnodržava naj bi bila etnično, rasno čista, monokulturna, arijska, brez tujih primesi (brez etničnega in kulturnega mešanja), organska varuhinja etnične in rasne edinstvenosti – totalna, že kar totalitarna rasistična tvorba, v kateri bi lahko kulturno superiorna bela rasa udejanjila svojo edinstveno rasno usodo in ponovno civilizirala svet (jasno, belci so v rasističnem imaginariju edini, ki znajo upravljati sami sebe).

Ker pa je motor in glavna značilnost fašizma prav rasizem, morajo skrajni desničarji vedno blefirati in vse skupaj malce relativizirati, zato etnodržavo – to zlato priložnost, da se »naše ljudstvo vrne domov« in »zaživi med svojimi«, kot pravi Spencer – prikazujejo kot nedolžno slavilko bodisi »tradicionalnih evropskih vrednot«, »evropske civilizacije« ali »življenja v harmoniji z naravo«, pravi Michael Feola, avtor knjige The Rage of Replacement. Kot da nacizem/fašizem, ki je delal vse, da bi udejanjil rasno usodo superiorne nacije, ni slavil prav evropske tradicije, evropske civilizacije in pastoralne narave.

Tudi teorija o »veliki zamenjavi« – oziroma »genocidu nad belci« – ni le fašizirana, ampak je scela in povsem fašistična. Ameriški odvetnik in antropolog Madison Grant, zagovornik evgenike in »znanstvenega rasizma«, je leta 1916 objavil knjigo Umiranje velike rase (The Passing of the Great Race), v kateri je slavil nordijsko raso (»Homo europaeus, beli človek par excellence«), pozival k sterilizaciji »nezaželenih« in »ničvrednih tipov rase« (»Najbolj praktična in obetavna metoda za izboljšavo rase je eliminacija najmanj zaželenih elementov nacije«) ter svaril, da Ameriko preplavljajo inferiorni, zaostali, a zelo prokreativni migranti iz nenordijskih evropskih dežel, s čimer – v paketu z ekspanzijo črnskega prebivalstva – čedalje bolj izrivajo »avtohtono« protestantsko prebivalstvo (ki je tu že od časa kolonij), rušijo socialno in kulturno arhitekturo ameriške družbe, slabšajo kakovost življenja, znižujejo rodnost, spodjedajo tradicijo in kužijo nacijo.

Nordijska rasa zato izumira – zamenjale jo bodo nenordijske rase, primitivne in groteskne karikature nordijske rase. »Ta proces zamenjave enega tipa populacije z drugim ne pomeni, da se bo rasa notranje spremenila ali transformirala v drugo raso. Gre za čisto in preprosto zamenjavo.« Rasisti so se zaljubili v Grantovo knjigo, najbolj pa se je vanjo zaljubil Hitler, ki jo je posvojil in označil za »mojo biblijo«. Tako ga je obsedla, da je njegov Mein Kampf – načrt za veliko remigracijo in demigracijo, načrt za holokavst – izgledal kot njeno nadaljevanje.

Heinrich Himmler, vodja SS in eden izmed glavnih organizatorjev holokavsta, je pod vplivom Umiranja velike rase – ki je populariziralo frazo »rasni samomor« in opolnomočilo nacistično implementacijo rasne higiene, evgeniko in sterilizacijo »manjvrednih« ras – ustanovil razvpiti program Lebensborn (Izvir življenja), ki naj bi arijski nadrasi zagotovil

prvorazreden genski material in v okviru katerega so v okupiranih deželah množično ugrabljali in ponemčevali otroke, tudi slovenske.

Umiranje velike rase je kakopak navdihnilo tudi sodobno fašistoidno konspirologijo – posebej teorijo o »veliki zamenjavi« oziroma »genocidu nad belci«. In teorijo o »rasnem samomoru«.

Ideje etnodržave in teorije o »veliki zamenjavi« se potemtakem povsem nenaključno držijo vsi tipični nacifašistični elementi: višja rasa, izpolnitev rasne usode, vrnitev h koreninam, izbrano in izvoljeno ljudstvo, nostalgija po nacionalni enotnosti, prenova in prerod organske nacije, eliminacija tujcev – in seveda »rasni samomor«, pred katerim je v Mein Kampfu svaril Hitler, češ da bo rasno mešanje uničilo arijsko raso. Hitler je prav tako kot sodobni skrajni desničarji svaril pred globalnimi elitami ( judovsko kabalo), ki zarotniško spodbujajo in režirajo »demografsko zimo«. Za naciste so bile migracije »invazije« – tako kot za neonaciste.

Morilska teorija

Fašistoidni rasist Brenton Tarrant je leta 2019 v novozelandskem Christchurchu pobil 51 muslimanov. Istega leta je fašistoidni rasist Patrick Crusius v teksaškem El Pasu pobil 23 Latinskih Američanov. Leto prej je fašistoidni rasist Robert Gregory Bowers v pittsburški sinagogi pobil 11 Judov. Fašistoidni rasist Payton Gendron je leta 2022 v Buffalu pobil deset črncev.

Vsi štirje množični morilci – tipične pošasti populistične dobe – so se v manifestih, ki so jih napisali, sklicevali na »veliko zamenjavo«. Vsi so oznanili, da je njihov morilski pohod navdihnila teorija o »veliki zamenjavi«. Crusius je rekel, da je s pobojem Ameriko »branil pred kulturno in etnično zamenjavo, ki jo je povzročila invazija«. Anders Breivik, ki je leta 2011 v imenu teorije o »veliki zamenjavi« pobil 77 pretežno mladoletnih oseb, se je na sojenju pojavil z napisom: »Ustavite genocid nad belskimi nacijami.« Tarrant – križarski trol iz spletne divjine, drekač s forumov 8chan, 4chan in Reddit, ki je s polavtomatom hodil po dveh mošejah in na slepo streljal, ustreljenim pa poslal še eksekucijski strel v glavo – je v svojem manifestu oznanjal, da je »le navaden belski moški«, ki bo »plesal po truplih svojih sovražnikov«, da bo s čistko zagotovil »prihodnost belskim otrokom«, da bo »človek, ki ga bodo razglasili za fašista, končno enkrat res fašist«, da bo »zavojevalcem pokazal, da naše dežele nikoli ne bodo njihove, kajti naše dežele so naše, in dokler belci še živijo, jih ne bodo nikoli osvojili«, da so imigracije »napad na evropsko raso«, da so »neoboroženi zavojevalci za naše ljudstvo nevarnejši od oboroženih«, da »ne vemo, kako bi se jih ubranili«, da jih bo pobijal toliko časa, dokler se ne bodo vrnili domov, da so belci žrtve genocida in da »prihodnost belski rasi v Severni Ameriki zagotavlja le balkanizacija Združenih držav Amerike, katere posledica bo ponovna rasna segregacija«.

In ker je bil prepričan, da hočejo muslimani povsod – tudi Down Under – zamenjati belce, ne preseneča, da je manifest naslovil Velika zamenjava (The Great Replacement). »To je etnična zamenjava. To je kulturna zamenjava. To je rasna zamenjava. To je genocid nad belci.« Ni demokratične rešitve, je poudarjal. Edini odgovor na »veliko zamenjavo« in »genocid nad belci« je »radikalna, eksplozivna akcija«. »Pripravite se na tveganje, izgubo, boj, smrt.« Njegov manifest pa se začne logično: »Gre za rodnost. Gre za rodnost. Gre za rodnost.« Skrajni desničarji to stalno ponavljajo. Ko govorijo o »demografski zimi«, »depopulacijski bombi« in »demografski dezertifikaciji«, vedno pribijejo: »Demografija je usoda.« A to ponavljajo tudi neofašisti in množični morilci. Neonacistični portal Stormfront poziva k »belskemu baby boomu«, a tudi fašistoidni množični morilec Payton Gendron je v svojem manifestu pozival k večji rodnosti. »Belci se ne množijo. Ne ustvarjajo družin. Nimajo otrok.« Besede neonacističnega množičnega morilca!

A te besede zdaj povsem mirno ponavljajo tudi naši politiki, s čimer normalizirajo in naturalizirajo retoriko množičnih morilcev in neonacistov. Neonacistična organizacija National Alliance poziva: »Storite revolucionarno dejanje. Imejte belega otroka.« Slovenski desničarji, ki se verjetno kar gnetejo na platformi WhiteDate.net, kjer lahko dejtajo s »pristnimi«, verificiranimi belci in rešujejo evropsko identiteto (»Imejte vsaj tri otroke!«), bi z veseljem podpisali to izjavo in tudi izjavo neonacistične organizacije Vanguard America, ene izmed organizatork zloglasnega shoda »Združimo desnico« v Charlottesvillu: »Naloga moškega je, da se bori in umre za svoje ljudstvo, da do zadnjega diha služi rasi in družini. Naloga ženske pa je, da nadaljuje raso in svoje ljudstvo, da služi kot skrbnica in oblikovalka naslednje generacije moških in žensk.« Kot je rad poudarjal ameriški neonacist David Lane, firer organizacije The Order: »Življenje rase izvira v maternicah njenih žensk.« Portal Daily Stormer, tipično rasistično, mizogino, konspirološko, neonacistično trobilo, pa je resnica 

skrajnodesničarskega odnosa do žensk: »Te maternice pripadajo nam, ne pa kreaturam, na katere so pritrjene. Bog nam jih je podaril, da bi se lahko v njih razmnoževali. Trapaste živali, na katere so pritrjene, bi nam morale služiti, a so ušle izpod nadzora.« Od tod tista strašna jeza, »jeza detroniziranih« (kot temu pravi ameriška politologinja Wendy Brown), ki obvladuje desničarski medijski ekosistem. In od tod pozivi k »belskemu šeriatu«, s katerim bi ženske spet spravili pod patriarhalni nadzor. Tako kot je bilo nekoč, v zlatih časih, v mitski dobi »velike« belske tradicije, ko je bil svet urejen in ko so veljale povsem jasne »naravne« spolne in rasne hierarhije.

Kar spet kaže srhljivo toksičnost, primitivnost in omejenost politične imaginacije skrajnih desničarjev, ki si ne znajo predstavljati nobene druge prihodnosti – razen preteklosti. Koncepta prihodnosti, ki je tako pomemben za politiko, ne razumejo.

Metapolitični fundamentalizem

Skrajna desnica je prevzela nadzor nad konspirologijo (velika zamenjava, genocid nad belci ipd.), ki jo je tako radikalizirala in militarizirala, da je postala morilsko orožje. Da bi si jo lahko prisvojila in da bi jo lahko tako dobro radikalizirala, militarizirala in prelevila v morilsko orožje, jo je morala retorično in kulturno učinkovito uokviriti – da bi jo lahko retorično in kulturno učinkovito uokvirila, pa je morala prevzeti nadzor nad kulturo.

Skrajna desnica je – tako kot nekoč italijanski komunist Antonio Gramsci – pogruntala, da je njena politična moč odvisna od njene kulturne moči, da je torej – kot pravi neonacist Richard Spencer – »metapolitika pomembnejša od politike«. Zato je skrajna desnica – tako kot Janša – v sebi odkrila svojega notranjega Gramscija (»gramscijevstvo desnice«) ter subvertirala vsakdanjo govorico in simbole, ustvarila svoje diskurze, fraze, kontekste, pomenske okvire in slovarje (če kdo zagovarja enakost, recite, da je »kulturni marksist«, če kdo zagovarja pravice skupnosti LGBTQ+, recite, da podpira pedofile ipd.), lansirala svoja lingvistična orožja in svoje aktiviste, sprofilirala svojo estetiko, ustanovila svoje založbe, zgradila svoje medijske in spletne imperije, svoje univerze in svoje propagandne stroje.

Tistim, ki tako podžigajo teorijo o »veliki zamenjavi« in »genocidu nad belci«, je treba reči: ta teorija je pripeljala do druge svetovne vojne in holokavsta.

Vse to pa je storila zato, da bi lahko politično šokirala ljudi, sprevrnila njihova prepričanja, stališča in gledišča ter jih – zombificirane – spreobrnila v vero, da so elite sklenile, da bodo Slovence zamenjale z nebelci in nekristjani in da so enakost, raznovrstnost in multikulturnost le past, le zarota, tako kot demokracija, uničevalka nacionalne identitete in suverenosti, ki liberalnim, kozmopolitskim elitam olajšuje »veliko zamenjavo«, saj tujcem omogoča »invazivno« priseljevanje in življenje »na naš račun«, zato jo je treba nujno omejiti in iliberalizirati.

Janševi desničarji verjamejo, da Slovenija pripada njim, da je njihova last, njihov posesivni etnonacionalizem pa je tako sprt s postulati demokracije, kot je z demokracijo sprto to, da hočejo do manjšin nastopati kot gospodarji, da svoj rasizem razumejo kot privilegij oziroma kulturni dosežek, da detronizacijo moške privilegiranosti prikazujejo kot nekaj genocidnega, da enakost, raznovrstnost in multikulturnost razglašajo za tiranijo, da svoje trpljenje moralno izenačujejo s trpljenjem ameriških staroselcev, ki so jih zamenjali evropski kolonisti, in da v zahtevi po enakosti ter spoštovanju demokratičnih načel, človekovih pravic in pravne države vidijo poskus svoje zamenjave in eksterminacije. Toda Janševa desnica je vso to antidemokracijo metapolitizirala.

Ne, v Sloveniji na zadnjih volitvah ni zmagala Janševa politika, temveč Janševa metapolitika. Zato si Janša, metapolitični fundamentalist, zdaj tako prizadeva za totalno prisvojitev kulturnega ozemlja, za totalno in absolutno in kompletno okupacijo metapolitike, tega ofenzivnega stroja za zapeljevanje in osvajanje ljudskih src.

A v resnici mu niti ni bilo treba dosti – ustvariti je moral le metapolitični behemot, s katerim je lahko Slovenijo rasno definiral. Janšev metapolitični stroj je torej Slovenijo na odprti sceni – a vendar kodirano (hej, tudi mi, tako kot migranti, uveljavljamo le svojo »pravico do drugačnosti«, pravico do svoje »kulturne posebnosti«!) – redefiniral kot fundamentalistično etnodržavo, v kateri se bo lahko izpolnila biološka, kulturna, rasna usoda belih kristjanov. Brez tujega vmešavanja. Razen izraelskega.

Zato je čudno, da Janševa desnica brezmejno glorificira Izrael, obenem pa prav tako brezmejno glorificira teorijo o »veliki zamenjavi«, ki temelji na antisemitski konspirologiji, navsezadnje, rasisti in neonacisti so leta 2017 na tistem shodu v Charlottesvillu vzklikali: »Ne boste nas zamenjali! Judje nas ne bodo zamenjali!« Pa vendar to, da Janša tako fanatično podpira Izrael, ni nič čudnega: Izrael je v očeh skrajne desnice ta, ki se le brani pred »veliko zamenjavo«. Kdo hoče zamenjati Izraelce? Točno – Palestinci! In Izraelci se ne pustijo zamenjati. »Ne boste nas zamenjali! Palestinci nas ne bodo zamenjali!« Zakaj Janše ne moti izraelski genocid nad Palestinci? Zakaj ga ne obsodi? Ker ga ni! Ne obstaja! Kakšen izraelski genocid neki! Palestinci so tisti, ki izvajajo genocid nad Izraelci! Ali pa ga skušajo vsaj izvesti. Od reke do morja!

Palestinci – agenti »velike zamenjave« in »genocida nad belci« – v političnem imaginariju Janševe desnice nastopajo kot priseljenci, migranti, zavojevalci, paraziti, ki živijo na izraelski račun. Zato Janše ne moti brutalno izraelsko koloniziranje Zahodnega brega. S tem ni nič narobe. V tem ni nič genocidnega. To je le secesija, rasno razlikovanje, reconquista. Izrael ustvarja le etnodržavo. Jemlje si pravico do drugačnosti – pravico do svoje kulturne posebnosti. Palestinci pa lahko izberejo »kovček ali krsto«.

Vas torej res preseneča, da so vsi trije Janševi posvetovalni referendumi – o socialni pomoči brezposelnim, o ukinitvi RTV-prispevka in o volilni pravici državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah – prav referendumi o »parazitih«? V očeh in retoriki Janševe desnice so brezposelni, rtvjevci in državljani tretjih držav »paraziti«, ki živijo »na naš račun«. Teorija o »veliki zamenjavi« pa »parazite« obsoja na izgon, podrejenost ali podpalubje.

Ne, belcev – slovenskih, evropskih, ameriških – niso detronizirale »kolaborantske« politične elite, ki sprejemajo permisivno priseljensko zakonodajo, temveč dekade neoliberalnih restrukturacij, relokacij delovnih mest v dežele tretjega sveta, uničevanj sindikatov in tehnološke deregulacije. Hočete konec »velike zamenjave«? Ustavite kapitalizem.

A tistim, ki tako podžigajo teorijo o »veliki zamenjavi« in »genocidu nad belci«, je treba reči: ta teorija je pripeljala do druge svetovne vojne in holokavsta. Ja, jebena teorija o »veliki zamenjavi« in »genocidu nad belci« je legitimirala in opolnomočila holokavst.