PAMFLET / Bernard Nežmah: V kraljestvu cincarjev

Slovenijo so zasuli visoki funkcionarji EU, da bi s še svojimi argumenti pripomogli k referendumskemu ZA izidu. Reč je videti že kot popolna komedija, ko se državni organizatorji javnih tribun po otroško razveselijo, kadar najdejo koga, ki ima pomisleke proti, in tako uprizorijo videz najbolj demokratičnega foruma soočenja različnih mnenj. Referendum o vstopu Slovenije v EU je namreč čista parodija svobodne izbire. Potem ko je parlament desetletje kot kakšna flajšmašina slovenske zakone predeloval po evropskem kopitu, potem ko je država že popolnoma ustrojena po kopitu EU, naj se državljani odločijo, da hočejo neodvisno Slovenijo z evropsko zakonodajo???

V danem hipu je referendum o vstopu larpurlartistični okrasek, namenjen vladajoči politiki, da se lahko postavi, češ, poglejte, kako visoko podporo ljudstva imamo za seboj!

Logično in edino smiselno bi bilo izvesti referendum o priključitvi pred desetletjem, preden so poslanci sploh začeli spreminjati evropske zakone.

Obiski Prodija, Verheugena in tovarišije pravzaprav zakrivajo mednarodno neuspešnost slovenske vlade. Pred dnevi smo lahko namreč gledali posnetke obiska predsednika parlamenta Boruta Pahorja in ekipe poslancev pri predsedniku ruske dume Genadiju Seleznjovu. Bolj kot dejstvo samo po sebi je posredno pokazalo na neopaznost slovenskega premiera. Anton Rop v treh mesecih svoje vladavine ni prišel niti do Dunaja. Pa je imel močne razloge, ko so avstrijske državne institucije ukinile finančno podporo slovenskemu radiu na Koroškem. A predsednik vlade doslej še ni spregovoril o tej travmi, njegovega stališča ni zaslišalo niti najbolj pretanjeno uho.

Pač pred štirinajstimi dnevi se je ob priložnostnih razpravah Evropskega foruma v avstrijskem Lechu na kratko sešel z avstrijskim premierom Wolfgangom Schuesslom. Sta se z avstrirjskim kolegom prikazala pred mediji in spregovorila, kaj o zadevi menita? Nič, vse zavito v meglo, razen bombastične vesti STA, da sta govorila tudi o usodi Radia 2. In od kod ta vest? - Iz virov blizu slovenske delegacije! -???????

Slovenski premier je obveščen o uničujočih tegobah deset tisočev Slovencev v Avstriji, pa ni pripravljen dati niti javne izjave! Zakaj? - Da se ne bi zameril avstrijskemu kanclerju!?? Potem, ko je slovenski medij na Avstrijskem že mesece izključen, to zanj še vedno ni dovolj močan razlog, da bi iz zadeve napravil meddržavni problem.

Zunanja politika Antona Ropa je ta hip povsem nedojemljiva. Najprej njegova vlada podpre solo ameriško akcijo zoper Irak; tako jo razume vsaj ameriški predsednik George Bush, ki se Sloveniji uradno zahvali, in tako jo razume zunanji minister Colin Powell, ko morebitni poseg opravičuje s podporo dežel evropskega vzhoda. Kako zdaj ravna slovenska vlada? Ko je pred dnevi ameriški ambasador pri ZN sklical posvetovanje dežel vilenske skupine, so s slovenske strani poslali za šaržo nižjega sekretarja. Ergo, pa imamo dokaz za domače ljudstvo! Njemu pač zadošča že mikroskopsko majhna distinkcija.

Ko pa je ameriška administracija poprosila slovensko, da ji dovoli prehod vojaštva čez železnico, se je Rop s svojimi ministri lotil politike po nojevsko, malo je odlašal, malo čakal, vmes se je zgodila že Turčija, pa o zadevi še vedno niso odločili.

Je prijatelj Busheve politike in hkrati ignorant, ki istega prijatelja vleče za nos.

A poglejmo še turško državo, ki sicer velja za manj demokratično vladavino, tako da je niti blizu EU ne pripustijo. Medtem ko slovenska vlada cinca, da bi morebiti ne izgubila nekaj ameriških simpatij, so ZDA Turčiji ponudile nekaj milijard dolarjev pomoči, toda turški parlament je izglasoval NE ameriškemu napadu na Irak s turških tal. Kako je to mogoče? So turški politiki drugega kova kot slovenski? Nikakor, le turško javno mnenje je jasno izrazilo svoje nestrinjanje s protiiraško vojno! Tudi za ceno milijard ameriških zelencev.

Slovensko je preračunljivo: proti vojni smo, če bodo tudi drugi proti, kolikor pa bodo drugi podprli ZDA, smo tudi mi za!

Toda ta preračunljivost sploh ni racionalna. Vzemimo le zadevo SIB banka, ki jo županja Danica Simšič umirja z napovedjo, da jo bodo prodali. Škandalozno polomijo bo razrešila tako, da bo ostanke prodala po najboljši ceni. Ali pa lunatični projekt Viktorije Potočnik, ki je podpisala pogodbo za nakup vzpenjače na ljubljanski grad. Že mesece sedi Simšičeva v županskem stolčku, pa še vedno premišljuje, kaj če ne bi vseeno realizirali ideje bivše županje, zakaj to je še vedno ceneje, kot da bi plačevali penale za neizvršene pogodbe.

Danica Simšič je pozabila, da je županja, ne pa sanitarka, ki je plačana, da molče pospravlja nesnago za drugimi!!!!!

A v glavnem mestu obstaja racionalna opozicija, ki je tokrat ponudila jasno alternativo: mestna uprava naj vloži odškodninske tožbe do funkcionarjev Holdinga, Energetike in bivše županje, Energetika pa naj takoj zniža račune meščanom za ogrevanje!

Le meščani se obnašajo brezbrižno, kot da se jih plačevanje računov za elektriko, plin, ogrevanje, vodo itd. sploh ne tiče.

Bivši državni predsednik Milan Kučan je bil dolgo medijska vest v svoji nekajmesečni agoniji iskanja palače, v katero bi instaliral postpredsedniški urad. Za državo je v resnici izredno blagodejno, da ima tudi bivše predsednike. V Odmevih TV SLO so zadnjič gostili Janeza Stanovnika, ki je predsedoval Sloveniji med leti 1988-1990, in gledalci so dobili redko priložnost videti politika prvega razreda, kako dobrovoljen, poln energije in brez preračunljivosti kritizira državno zunanjo politiko, ki je podpisala vilniuško izjavo. Ne med vladnimi ne med opozicijskimi voditelji namreč ni bilo slišati nikogar, ki bi izrekel kaj podobnega! Si predstavljate, da bi v isti oddaji gostoval Milan Kučan???

Teža besed nekdanjih predsednikov ni odvisna od količine podeljenih privilegijev in števila plačanih svetovalcev.