© Tomo Lavrič
Zdravstveni minister Dušan Keber je nekoč objavil, da bolnišnica v Celju protizakonito izdaja recepte za eritropoetin. Kakšne vrste rabota je to bila? Z njo niso škodovali pacientom, temveč si je bolnišnica posredno prek budžeta malce popravila svoj finančni saldo. In posledica? Minister je vložil vse sile v javne nastope, s katerimi je na koncu dosegel, da so odstavili direktorja Sama Fakina.
Medtem pa so množični mediji objavili šokantno vest, da so na patološkem oddelku iste bolnišnice omare z okostnjaki. V njih se je namreč nabralo za nekaj tisoč nepregledanih tkiv. Bolniki so torej po več let čakali na patološke izvide njihovih bolezni. In posledica? Minister Keber je naročil strokovni nadzor, po katerem je sedaj sklical tiskovno konferenco, na kateri je sporočil: "Konkretni ukrepi zoper posameznike ne bi bili smiselni, saj so za zaostanke vedeli vsi, vseh pa ne moreš kaznovati." Obenem pa se prelevil še v nebogljenega upravnika, ki joče, kako njegov vpliv seže samo do enega glasu v svetu bolnišničnega zavoda.
Isti mož, ki je učinkoval kot buldožer, ko je dosegel sprejetje protialkoholnega zakona, je zdaj ostal brez moči.
Ali še drugače, ko je bil v celjski bolnici v igri denarni znesek za eritropoetin, je direktorja dobesedni pobralo pod njegovo silo, tokrat, ko je bil zastavek malomarno zdravljenje in neposredni interesi pacientov, pa je postal razumevajoči zagovornik enega večjih škandalov v zdravstvu.
In aktualni minister za zdravstvo zdaj v svoje lastni osebi uteleša najslabšo možno načelo roka roko umije.
Da je z državno upravo nekaj hudičevo narobe, govori pojav anonimk. Nepodpisanih ali kvazi podpisanih pisem, ki opozarjajo zdaj na rabote v državnem veterinarstvu zdaj v državnem internetnem ponudniku. Minister za informacijsko družbo Pavle Gantar sicer vzvišeno pravi, da na anonimke ne bo odgovarjal. Liberalni politik ravna po najbolj konzervativnem vaškem reku: kogar ni toliko v hlačah, da bi se prikazal ...
Za ministra, ki načeluje sofisticiranim informacijskih verigam nenavadno plehko razmišljanje. On, z njim pa celotna vlada bi morala sklicati izredno sejo, na kateri bi se povprašala, kako funkcionira njen uradniški sistem, če ljudje svojih nasprotovanj in kritik ne upajo izrekati v svojem imenu???????
Kaj potem storijo? Vedoč, da je neposredni apel znotraj administracije, ki jo vodi Ropova vlada, bodisi uničujoč za njihovo kariero bodisi brca v meglo, se zato odločijo raje za anonimno pismo, ki ga naslovijo medijem oz. opozicijskim politikom, in ki potem dobi vsaj minimalno težo z javno objavo.
Ergo, nevarno znamenje nefunkcioniranja vladnih in državnih institucij.
Ki pa ni edino. Časopisi te dni poročajo o grotesknosti sojenja zoper Josipa Lončariča, moža, katerega ime je povezano s tihotapljenjem ljudi prek meja, in ki je bil v Italiji že pravnomočno obsojen zaradi kriminalnih dejanj. Tokratne vesti javljajo o epidemiji "okuženih" sodnikov, ki se eden za drugim izločajo iz sodnih postopkov, tako da grozi, da bo sodiščem zmanjkalo sodnikov.
Kako je mogoče, da naenkrat o sodnih sporih prebiramo več o "okuženosti" kot o samih procesih? Ali je bila ta epidemija res nepredvidljiva?
Že davnega leta 1996 je odvetnik Mitja Jelenič-Novak vložil zahtevo po izločitvi sodnika zaradi "okuženosti, ker je ta že v predhodnem postopku sodil njegovemu klientu. Njegovi zahtevi je sodišče že takrat ugodilo, kmalu za tem pa je pravna dilema "okuženosti" romala še na Ustavno sodišče.
Skratka, vmes je minilo 7 let, v katerih bi človek pričakoval, da bo pravosodje in z njim po potrebi tudi vlada in parlament sprejelo takšno legislaturo, ki bo omogočala normalni tek postopkov, ne da bi se sodni postopki spreminjali v smešnice.
Toda nič, državne institucije ne funkcionirajo, eldeesovske vlade pa - kot da so po milosti Boga, razrešene kakršnekoli odgovornosti.
Še več, ko je zadnjič direktor vladnega urada za preprečevanje korupcije Boštjan Penko izpostavil nedopustno ravnaje zunanjega ministra Dimitrija Rupla pri ustanavljanju akademije za diplomate, ga je prvi mož diplomacije oštel kot pokovca: to je nesramnost brez primere, naj se raje ukvarja s SIB banko.
Spopad na samem vrhu pred očmi javnosti! In kako je ugled svoje vlade ubranil premier Tone Rop? Je odstavil direktorja Penka, ker je ugotovil, da ga je pri delu vodila le nesramnost in škodoželjnost do ministra Rupla? Ali pa je morebiti prisluhnil službi za boj proti korupciji in zaradi zlorab položaja zamenjal zunanjega ministra?
Ne eno ne drugo, kot da se ga vse skupaj sploh ne tiče. Ja, kdo bo pa še jemal resno takšnega preganjevalca korupcije???
Potem ko ni dobil podpore pri svojem vrhovnem šefu, bi pričakovali, da bo protikorupcijski direktor sam protestno odstopil, ko je bil ugotovil, da je v korupcijske posle umešan sam vrh države. Nak, gospod Boštjan Penko se je obrnil na Varuha človekovih pravic in tako ga je pod svojo zaščito vzel Matjaž Hanžek, ki je v uradni izjavi sporočil, da se ne strinja, da visok državni uradnik grozi državnemu uradniku, ko ta dosledno opravlja svoje delo. - ?????????????
Komedija, ne, že kar groteska. Protikorupcijski direktor, pred katerim naj bi se tresli vsi po vrsti, od malih uradnikov do predsednika države, je tekel po pomoč k ombudsmanu, da ga zaščiti pred ministrom!!!!! In varuh človekovih pravic, ki po funkciji brani interes malih ljudi, katerim kratijo pravice in jih šikanirajo državni uradniki, je postal branitelj direktorja vladnega urada in tako šel branit Prvo pest, ki naj bi po nalogu premiera razbila korupcijo v državi!!!????
Pravi cirkus pa je uprizoril nekdanji državni predsednik, ki potuje v Haag kot priča na sojenju zoper Slobodana Miloševića. Gospod Milan Kučan je namreč zahteval od ministrstva za obrambo serijo dokumentov povezanih z obdobjem jugoslovanskih vojn. Priča, ki naj bi na sodišču izpovedal to, kar je sam doživel in videl, si nabira dokumentacijo o vojaških zadevah, v katerih ni bil sam udeležen??? Smiselna implikacija bi sicer lahko bila ta, da bo bivši predsednik oborožen z dobrimi argumenti obranil nedolžnost slovenske vojne. A prav s tem negira poslanstvo haaškega sodišča, ki naj bi presojalo morebitnim vojnim zločincem na tleh bivše Jugoslavije ne glede na nacionalnost. Če je nekdo storil vojni zločin, potem naj o tem razsoja sodišče, ne pa bivši predsednik. Pa vendar, reč je brezpredmetna, saj Milan Kučan nastopa kot priča v sojenju zoper Miloševića, ne pa kot priča zoper hipotetične slovenske obtožence.
Zakaj pravzaprav bivši predsednik zganja tak prah okoli tehničnega akta pričanja? Kot da premešča pozornost od svoje osebne zgodbe na svoje branjenje domovine.
Gospod Milan Kučan je bil nekoč tovariš Kučan, ki je bil šef slovenske Zveze komunistov. Bil je izjemno vpleten v odpravo avtonomije Kosova, kar je bila le prvi korak srbskih nacionalistov, ki so nato sistematično kršili človekove pravice Albancev, nato pa konec devetdesetih izvajali še etnično čiščenja na Kosovu. Namreč l. 1985 je tedanji Centralni komite ZK Jugoslavije ustanovil posebno komisijo za proučitev odnosov v Srbiji. Da torej presodi, ali je Kardeljeva ustava iz l. 1974, ki je državo razdelila na 6 republik in 2 pokrajini, naperjena zoper interese Srbije. In res, komisija je ugotovila, da Srbija ni enakopravna in s tem stališčem na široko odprla pot srbskemu nacionalizmu in šovinizmu. Kdo je vodil komisijo, ki je šla tako na roke Miloševićevemu nacionalizmu? - Milan Kučan.